Naše »božično drevesce«.
»Gloria in excoelsis Deo!« peli so angelji pri Gospodovem rojstvu, – mi Slovenci nismo do zdaj nobenega povoda imeli peti hvalo – dunajski vladi! Letošnje »božično drevesce« ni za nas Slovence – nič boljše! Kamor pogledamo, povsod le preziranje, potiskanje v kot, prevara, tlačanenje in – zaničevanje! Kdo je kriv, da nas usoda še vedno tako tepe, da še zdaj ne uživamo v državi pripadajočih nam pravic?! Odgovor: Sami! Premalo odločni smo v političnem boju in preveč popustljivi! Slovenci menda sploh nismo za politiko, zato tudi nič ne dosežemo! Vsak ministerski strežaj nam že srce in korajžo v hlače vrže, in vsak ministerski prijazni pogled nas že omami! In vlada pozna te naše slabosti in uporablja jih – proti nam. Prav ima, kaj naj se nas morda še boji?! (…)
Domovina, 24. decembra 1897
O božičnih praznikih.
Z dnevi počitka in miru božičnih praznikov niso prišle tudi vesele misli in ni vzrokov gledati v prihodnje leto z nadami v srcih. Nikjer ni videti tolažljivih znakov, da se premene razmere na bolje. Naj se je tudi ostro nasprotje med velesilami ublažilo in so izginili tisti črni oblaki, iz katerih je mnogo mesecev grozil vsak čas vihar, zanesljivosti ni nobene, da se ohrani svetovni mir in ne moti gospodarski, kulturni in socijalni napredek. (…)
Slovenski narod, 24. decembra 1913
Božič.
Božič, praznik miru, praznik veselja – praznik gorja in solz! Ni to letos praznik miru, nego čas krvavih bitk, krvavih zmag. In mesto vseobčega veselja, doni na širnih poljanah, po hribih in dolinah obupen klic po pomoči, zadnji vzdih umirajočega, žvižganje krogelj, rjovenje topov, ropot strojnih pušk, to je letos strahovita godba, ki spremlja nebeške zbore po celem svetu, da celo tam, kjer so pred tisoč devetsto in petnajstimi leti peli prvič himno miru.
Mesto miru, se je vsega sveta polotilo sovraštvo, brat proti bratu, prijatelj proti prijatelju, zaveznik proti zavezniku. Z vsemi močmi in z vsemi sredstvi. Smrt in pogin, to je geslo letošnjega Božiča! (…)
Sava, 24. decembra 1915
Božične misli.
In zopet se bo rodil majhen bog – božiček. Vsako leto se rodi znova, po enem letu obnemore in se znova prerodi. Tako gre od pamtiveka milijone let in bo šlo v krogu naprej bog ve koliko tisoč ali milijonov let.
Tradicijonalen in simboličen je ta praznik. Praznovali so ga pogani kot rojstvo boga solnca in praznujejo ga katoličani kot rojstvo Boga odrešenika. Praznovalo ga je človeštvo že v tistih časih, ko so še na grmadah zažigali učenjake, če so trdili, da je zemlja okrogla in da se vrti. (…)
Socialist, 26. decembra 1924
Katoličani v zasedenih deželah med božičnimi prazniki
Apostolski nuncij v Berlinu je prosil nemško vlado, da bi katoličanom na Nizozemskem, v Belgiji in v poljskem generalnem guliernatoratu dala na razpolago za božične praznike večje število cerkva. Nemška vlada je temu ugodila, hkrati pa je posredovala pri sovjetski vladi v Moskvi, naj bi se tudi katoličanom v tistih predelih Poljske, ki jih je zasedla sovjetska armada, pa v Besarabiji in Bukovini dovolilo, da bi smeli praznovati božične praznike nemoteno v vseh svojih cerkvah. Sovjetska vlada je odgovorila, da bo to storila. (…)
Slovenec, 24. decembra 1940
Ob Božiču 1945
(…) Okoli jaslic se zbira danes primorsko ljudstvo. Prvi Božič po končani vojni, Božič tostran in onstran »modre črte«, a pravega veselja ni na njihovih obrazih. Tu manjka oče, tam sinovi in hčere, ponekod vsa družina. Nemo štrle v zrak razvaline porušenih domov, priče okupatorjevega besa in naše borbe. Preko njih teče Morganova ali »modra črta«, črta krepitve italijanske in jugoslovanske reakcije; nekoliko proti vzhodu bivša jugoslovansko-italijanska meja, črta četrtstoletnega trpljenja našega ljudstva; vmes se vije Wilsonova ali smešna črta. Čemu toliko črt, če zadostuje ena sama črta prelite krvi primorskega ljudstva, črta veselih praznikov, črta federativnega ljudskega bratstva? (…)
Primorski dnevnik, 25. decembra 1945
Vesel božič 1952
(…) Tudi slovenski narod je še med ponižanimi in preganjanimi. Tudi letošnji tisočdevetstodvainpetdeseti božič obhaja razdvojen in razkosan na Jugoslavijo, Avstrijo, Italijo in na Svobodno tržaško ozemlje; in sto in sto tisoče njegovih članov je razkropljenih po plavžih, rudnikih, tovarnah, gozdovih in plantažah po celem svetu. Kako praznujejo oni ta praznik enakopravnosti in ljubezni? In kako obhajajo božični praznik zmage in svobode nad suženjstvom oni tisoči in tisoči, ki ječe po koncentracijskih taboriščih ali temnih celicah kot brezimeni živi mrtveci? Vsem tem gredo naše misli iskrenega sočutja, saj so naši bratje in sestre po krvi, jeziku in mišljenju. (…)
Demokracija (Trst – Gorica), 23. decembra 1952
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
