Čeprav nosi vsak muzejski predmet svojo zgodbo, so arheologi po navadi previdni pri sklepih. Toda avtorjem razstave in kataloga Železnodobne zgodbe s stičišča svetov je pri rekonstrukciji služilo obsežno in kakovostno železnodobno arheološko gradivo z ozemlja Slovenije; v muzeju, nasledniku Deželnega muzeja Slovenije, ga izpopolnjujejo že od sredine 19. stoletja.
V sodobnem času je bila zbirka 15 let brez stalne postavitve; vse do leta 2014, ko so postavili razstavo Prazgodovinski zakladi Slovenije, pa so jo začeli znova graditi. V dveh letih nameravajo postaviti še zgodbe iz kamene, bakrene in bronaste dobe ter Ljubljanskega barja – kot del naše prazgodovine. Cela železnodobna zbirka obsega okoli 20.000 predmetov, cela prazgodovinska zbirka 44.000 predmetov.
Železo, revolucionarna novost
»Z eksponati, maketami, figurami in drugimi muzejskimi ponazoritvami hočemo pokazati, da je v železni dobi na našem ozemlju živela kompleksna družba,« je povedal soavtor razstave dr. Martin Turk. Ljudje na našem ozemlju so bili med prvimi v Evropi, ki so spoznali železo. Ta revolucionarna novost je zaživela v 1. tisočletju pred našim štetjem z izdelavo orodja, orožja, denarja, različnih uporabnih predmetov, uporabe pisave, človek je temeljito preoblikoval tudi pokrajino. Najznačilnejše naselbine so bile gradišča, najuglednejše med njimi pa Cvinger nad Virom pri Stični, med drugim z bogato opremljenimi grobovi vladarjev, kar je na razstavi prikazano tudi z animacijo.
Na razstavi je tudi grob stiške dame z razkošno opravo, nakitom, ki ga verjetno ni nosila v običajnem življenju, razmišlja dr. Turk, ga je pa nedvomno ob posebnih priložnostih, da je pokazala svoj stan.
Prve geografske členitve
Soavtor razstave arheolog dr. Boštjan Laharnar je povedal, da so lahko zelo dobro predstavili Dolenjsko s cvetočim halštatom, pa Gorenjsko z zgodbo o gorenjski metropoli (na ogled je dragocen glineni kranjski trinožnik iz 8. stol. pr. n. št.), manj pa recimo Štajersko, ker so tamkajšnje najdbe pristale v muzejih v tujini, denimo v graškem.
Med bogatimi najdišči v Bohinjskem kotu so omenili Bitnje v Bohinju, ki spadajo že v tako imenovani svetolucijski krog, železnodobno skupnost starejše železne dobe, ki je živela v Zgornjem Posočju in kjer predvsem izstopa najdišče Most na Soči. Glavnino najdb hranijo v Trstu in na Dunaju, nekaj pa jih je ostalo pri nas. Predstavljena so tudi nekatera najdišča iz Notranjske, kjer najdemo fenomen deponiranja orožja v svetiščih, grobovih, kar govori o tem, da lahko prvič na tem ozemlju govorimo o strukturirani vojski, pa tudi o tem, da je naš prostor zelo gravitiral v mediteranske kulture. Laharnar pravi, da lahko v železni dobi prvič govorimo o geografskih členitvah na tem ozemlju.
Presenečajo ga tudi stiki, ki so jih naši prednamci imeli na dolge razdalje; recimo jantar je pripotoval iz baltskih držav kot surovina, hkrati pa situlski spomeniki in vplivi v noši govorijo o povezavah z etruščanskimi skupnostmi v današnji Italiji. Drugi predmeti spet kažejo na povezave z zahodnim Balkanom, Grki. »Steklene jagode v obliki ovnovih glavic so tako mojstrski, prefinjeni izdelki, ki jih lahko primerjamo s slavnimi Feničani, ki so sloveli kot najboljši steklarji starega veka,« je še povedal Laharnar.
