Letos ne zaznamujemo le stoletnice prve slovenske slikanice z ilustracijami Hinka Smrekarja, v Mladinski knjigi so včeraj praznovali tudi 90. rojstni dan akademske slikarke in Prešernove nagrajenke Marlenke Stupica, ki je z ilustracijami Rdeče kapice, Sneguljčice, Grdega račka, Mehurčkov, slikanice Moj dežnik je lahko balon in mnogih drugih del zaznamovala sleherno otroštvo na Slovenskem. Ob jubileju so se ji pridružile še sopotnice in prijateljice – isti generaciji ilustratork pripadajoči Ančka Gošnik Godec in Marjanca Jemec Božič, pa nekoliko mlajša, a nič manj uveljavljena Jelka Reichman.
Uspešno tveganje
Vsaj prve tri naštete so se spoznale že na akademiji, ko – kljub sodelovanju s Cicibanom – še niso natančno vedele, da jih bo poneslo skoraj izključno v ilustracijo. Prijateljice so postale šele pozneje. Stupičeva se je včeraj spominjala svojih ilustratorskih začetkov: »Prve Rdeče kapice nisem risala doma, temveč v tiskarni na plošče, podobo Trnuljčice pa kar na litografski kamen.«
Likovnega urednika Pavleta Učakarja je zanimalo, kaj se je potemtakem zgodilo v primeru risarskih napak, in Marlenka Stupica je suvereno odvrnila, da je bilo pač treba tvegati, »a so ilustracije večinoma kar uspele«. Podobno je sprožila dobro voljo pri številnem občinstvu sicer bolj tiha Ančka Gošnik Godec, avtorica ilustracij v Muci copatarici in Lučki Regrat, ko je dodala: »Kaj je sploh to – napaka?« Učakar se je po svoji skoraj štiri desetletja dolgi uredniški poti spomnil trenutka, ko je dojel, da v ilustracijah vseh štirih gostij nikoli ni opazil razvoja, češ da so bila njihova dela že od samega začetka popolna. Gošnik-Godčeva je posrečeno pojasnila: »Mislim, da se prestrašile, da bi bilo naslednje delo slabše narisano kot kakšno poprej.«
Mimo pravil realnosti
Ilustratorka Jurija Murija v Afriki in Nane male opiceMarjanca Jemec Božič je povedala, da je pri delu sicer ves čas veliko brala in raziskovala, a se je obenem zavedala, da lahko Pika dinozavra v pravljici nariše mimo pravil realnosti – četudi še nihče ni videl rumenega dinozavra.
Jelka Reichman, ki jo poznamo vsaj po Pikiju Jakobu in Mačku Muriju, je dodala, da je v času, ko se je kot desetletje mlajša v ilustraciji počutila osamljeno – moški kolegi so se iz nje norčevali, ali bo risala pajacke – cenila prav individualni pristop vsake od kolegic, še posebej Stupico, ki ji je bila po izrazu najbližje. »Vsaka posebej mi je bila svetilnik v megli, od njih sem se ogromno naučila.« Prepričana je, da je z ilustracijo kot z otrokom – četudi kdaj ne veš, kako se je lotiti, se ti sčasoma prikupi. »Kot otrok, ki bi ga vzel iz sirotišnice, a ti je najprej tuj.« Gostje so poudarile, da ni ilustracija nič manj zahtevna od slikarstva, gre za dolgotrajno in potrpežljivo delo v samoti. »Prav tako moraš paziti na kompozicijo in tehniko, poznati moraš barve,« je povedala Gošnik-Godčeva. Slavljenka Marlenka Stupica pa je potrdila, da je slovenska ilustracija v primerjavi s tujo produkcijo na zelo visoki ravni.
