Ob mednarodnem dnevu migrantov 18. decembra številne francoske nevladne organizacije protestirajo, ker novi predsednik države Emmanuel Macron, ki je ravno te dni na znamenitem gradu Chambord iz 16. stoletja praznoval svoj 40. rojstni dan, dovoli ali celo podpira vse bolj brutalen odnos oblasti do migrantov in »kršenje temeljnih pravic tujcev«. Tak Macronov odnos do nezakonitih priseljencev je prišel toliko bolj do izraza, ker se je še spomladi med volilno kampanjo prikazoval kot humanist, hvalil nemško kanclerko Angelo Merkel in poudarjal, da gre »pri sprejemanju beguncev za čast Francije«. Takoj po volitvah pa je obljubil, da do konca leta nihče ne bo več spal »na cesti ali v gozdu«.
Z ostro politiko do avreole humanista
Vsem tem lepim besedam pa niso sledila dejanja. Macronovemu 70-letnemu notranjemu ministru Gérardu Collombu, nekdanjemu županu Lyona, je uspelo uveljaviti svojo zamisel represivne priseljenske politike. Namerava zapreti in nato izgnati ne le migrante, ki so jim zavrnili prošnjo za azil, ampak tudi tiste, ki bi morali v skladu z dublinsko uredbo prositi za azil v državi EU, v kateri so bili najprej. V Calaisu in Parizu pa policija sistematično uničuje zasilna bivališča migrantov, kot so šotori in barake. Poleg tega vdira v domove za brezdomce in druge socialne ustanove, iz katerih potem tudi cele družine pošiljajo v posebne centre za nezakonite priseljence, od koder jih deportirajo v njihove države. Za številne nevladne organizacije je vdiranje v domove za brezdomce, česar si ni upal niti desničarski predsednik Nicolas Sarkozy, nezaslišano, saj se nezakoniti migranti nikjer več ne bodo počutili varne.
Macron hoče torej odvrniti afriške in azijske migrante, da bi svojo priložnost iskali v Franciji. Šele ko se bo število prosilcev za azil znatno zmanjšalo, jih namerava sprejeti spodobno, tudi tako, da dobijo stanovanje, in si torej na ta način prislužiti avreolo humanista.
Vračanje v neevropske države
Sicer v Franciji število ljudi, ki prosijo za azil, dosega 65.000 na leto, kar za to državo ni tako veliko. Od teh dobi azil četrtina ali tretjina prosilcev. Res pa je, da je raven brezposelnosti v Franciji še vedno nad evropskim povprečjem in da je kandidatka skrajne desnice v prvem krogu predsedniških volitev dobila več kot 20 odstotkov glasov. Upoštevati je treba tudi pritisk nekaterih županov, tudi socialističnega iz Lilla, ki trdijo, da nimajo več sredstev za sprejem migrantov. Tudi ustavitvi afriškega migrantskega vala bo v petek namenjen Macronov obisk v Nigru.
Nevladne organizacije, ki skrbijo za migrante, se bojijo tudi novega zakona o priseljevanju, ki bi bil lahko najbolj represiven doslej. Pozdravljajo sicer napoved, da bo po novem zakonu postopek odobritve azila potekal samo še šest mesecev in ne več 14. Nevladne organizacije pa zlasti nastopajo proti določbi, po kateri bi vlada migrante lahko poslala v neevropske varne države, skozi katere so ti pred tem šli. Vsekakor je težko verjeti, da bi tak zakon podprla večina poslancev Macronove stranke, ki pogosto prihajajo iz vrst socialistov in drugih naprednih krogov.
Macronova vlada je ravno pred nekaj dnevi, torej kmalu za tem, ko je v okrožnici zagrozila z represijo proti nezakonitim priseljencem, londonskim poslovnežem obljubila davčne olajšave, da bi jih privabila zaradi brexita. Tako je lepo pokazala, komu daje prednost. Vendar pa Francozi tega Macronu očitno ne zamerijo, saj mu v anketah podpora raste prvič, odkar je maja prevzel oblast. Deloma sta na to vplivala njegova lepa govora ob smrti pisatelja Jeana d'Ormessona in rock pevca Johnnyja Hallydaya.
