Ne le ljudje, žrtve v prometnih nesrečah so tudi živali. Letos je bilo evidentirano že več kot 6000 povoženih osebkov samo tistih vrst, ki spadajo med divjad. Slovenija je tretja država v Evropi po gozdnatosti, saj našo državo v dobrih 60 odstotkih pokriva gozd. In kjer je gozd, so po navadi tudi gozdne živali, kar pomeni, da jih tudi pri nas ne primanjkuje. To je seveda dobro, kajti je znamenje, da je narava še sposobna prehraniti vse te živali in da imajo te še nekaj svojega naravnega življenjskega okolja. Z živalmi sobivamo že milijone let. Tako kot se je času prilagajal človek, so se bile človeku pogosto prisiljene prilagajati živali. A v sodobnem času živalim to uspeva vedno težje, ena največjih težav za njih pa je promet. Ko hočeš nočeš postanejo del prometa, lahko nastanejo velike težave.
Število trkov z živalmi narašča
»Število trkov vozil s prostoživečimi živalmi v zadnjih desetletjih narašča povsod po svetu, kar je predvsem posledica intenzivnega širjenja cestnega in tudi železniškega omrežja v naravno okolje, povečanja gostote prometa, vedno večjih hitrosti vožnje, pa tudi izjemnega povečanja nemira v naravnem okolju. Dejanske številke o povoženih živalih so sicer še precej večje, a že te, kolikor jih imamo evidentiranih, so visoke. V zadnjih desetih letih je bilo na slovenskih cestah registrirano povoženih kar 52.936 osebkov srnjadi, 981 divjih prašičev, 74 medvedov in 55 divjih mačk ter še mnogo osebkov drugih živalskih vrst,« je povedal Boštjan Pokorny, dekan Visoke šole za varstvo okolja in raziskovalec divjadi.
Že en sam povožen ris predstavlja zmanjšanje slovenske populacije te vrste za 5 do 10 odstotkov, po številkah sodeč pa je najbolj izpostavljena srnjad, ki predstavlja kar 95 odstotkov povoženih osebkov vse parkljaste divjadi. Vzrokov za takšno izpostavljenost srnjadi je več, od pogostosti in splošne razširjenosti do prisotnosti v primestnih okoljih in aktivnosti v jutranjem in večernem mraku ter dovzetnosti za vznemirjenje, ki ga povzročamo ljudje. »A se na srečo število povožene srnjadi po letu 2010 v Sloveniji stalno in pomembno zmanjšuje, kar je posledica izvedbe mnogih odvračalnih ukrepov na najbolj izpostavljenih odsekih državnih cest ter nekoliko drugačnega upravljanja vrste,« poudarja Pokorny.
Migracijske poti živali so lahko večstoletne in se prenašajo generacijsko, na nevarnost pa živali praviloma reagirajo nagonsko. Prilagodijo se na določene motnje, kot so hrup, svetloba in ovire, pa tudi na različne omilitvene ukrepe, kot so zvočna in svetlobna odvračala, zeleni mostovi, podhodi in nadhodi… »Kljub temu je davek smrtnosti v prometu še vedno zelo velik, poleg evidentirano povoženih živali je po ocenah vsaj ena tretjina povožene srnjadi še odpeljana oziroma odtujena po nesreči,« dodaja Marko Jonozovič, vodja oddelka za gozdne živali in lovstvo v centralni enoti Zavoda za gozdove Slovenije. Za odvoz povožene živali s kraja nesreče pri policiji opozarjajo, da se taki primeri lahko obravnavajo kot sum kaznivega dejanja tatvine. Torej smo vozniki tisti, ki moramo paziti na živali na cesti. Z namenom opozarjanja je prometna signalizacija, ki opozarja na možnost trka z divjadjo, postavljena s premislekom in na podlagi izkušenj. Ob jutranjem in večernem mraku obstaja tam veliko tveganje, da bo cesto prečkala srna ali srnjak, ponoči tudi jelenjad ali divji prašič. A če do trka že pride, moramo vozniki najprej poskrbeti za lastno varnost. Če je žival ranjena, se ji ni pametno približevati, ker lahko poškoduje ljudi, po označitvi kraja dogodka pa je treba obvestiti policijo ali regijski center za obveščanje, ki bo pozneje o tem obvestil pristojno lovsko organizacijo.
Stroški povožene živali so visoki
Marko Jonozovič še pravi, da za odstranitev živali s cestišča skrbijo lovske organizacije, ki so dolžne odvzeti materialni dokaz o izgubi. »Lovci nato poiščejo pot za odvoz kadavra skupaj z Veterinarsko-higiensko službo, ki deluje kot javna služba, bodisi na uničenje v za to pristojne institucije oziroma podjetja ali pa za odvoz na mrhovišča za zveri, kamor je take kadavre tudi dovoljeno odložiti.« Poleg tega, da je smrt vsakega živega bitja, ki izgubi življenje zaradi prometa, svojevrstna tragična izguba, ob vsem tem ni zanemarljiva niti gospodarska škoda. Pri tem moramo ločiti med materialno škodo in širšimi družbeno-okoljskimi stroški. Povprečna škoda na avtomobilu zaradi trka z divjadjo znaša približno 1000 evrov. Najpogosteje je poškodovan prednji del vozila: odbijač, maska, žarometi, blatniki… »Škodo zaradi trka z divjadjo krije zavarovanje delnega avtomobilskega kaska kombinacija D, ki ga je mogoče skleniti brez splošnega kaska. Nastalo škodo na vozilu, vključno s posredno škodo na vozilu, v okviru pogojev krije tudi splošni avtomobilski kasko. Pomembno je, da se vozniki zavedajo nevarnosti trka z divjadjo. Največ lahko naredijo s prilagojeno vožnjo,« pravi Luka Pušnik iz Zavarovalnice Triglav. Za Slovenijo je značilno, da nevarnost trka z divjadjo velja za vse območje države. Srnjadi se največ povozi v severovzhodni, severozahodni in osrednji Sloveniji, jelenjadi v južni Sloveniji, divjih prašičev pa na Primorskem. »Prav tako lahko rečemo, da je nevarnost trka možna vse letne čase. Pri nas v zadnjih letih naštejemo v povprečju 5700 primerov škod na leto zaradi trkov z divjadjo,« dodaja Pušnik.
A še večji kot materialni stroški na poškodovanem avtomobilu so preostali stroški, ki nastanejo z morebitno poškodbo udeležencev v trkih, stroški zaradi izgube divjačine in trofejne vrednosti živali, stroški zaradi zastojev v prometu in spravila kadavrov. »Najtežje določljiva kategorija stroškov je vrednost izgubljenih ekosistemskih uslug, ki jih ponudi vsaka povožena žival. Upoštevaje vse te stroške je ocenjen celotni strošek vsakega trka s prostoživečimi parkljarji, četudi pri tem ne nastane nobena materialna škoda na vozilu, v povprečju nekje do 2500 evrov. V Sloveniji tako ocenjeni letni stroški zaradi trkov z divjadjo znašajo od 10 do 15 milijonov evrov, v Evropi pa celo presegajo 2 milijardi,« ocenjuje Boštjan Pokorny.
