OneSe še spomnite glasbene skupine ABBA? Leta 1974 so s skladbo Waterloo slavili zmago na Evroviziji, nato pa postali slavni po vsem svetu. Čeprav so se leta 1982 razšli, njihove skladbe še vedno veljajo za visokokakovostne, zato ne čudi, da jih zemljani tudi desetletja pozneje radi poslušamo. Švedi pa še danes veljajo za mojstre pop glasbe. A ni samo glasba tista, ki je ugled Švedske ponesla daleč naokoli. Že dolgo namreč navdušujejo tudi z avtomobili. Čeprav so na primer Volvo kupili Kitajci, ta znamka še vedno sodi med bolj priljubljene med ljudmi, ki imajo nekaj več pod palcem. Toda prava uspešnica je zadnja leta postala blagovna znamka, ob omembi katere marsikdo skomigne z rameni, saj je ne pozna. Koenigsegg. Gre za butičnega proizvajalca superšportnih avtomobilov, ki praviloma sodijo med najdražje in tudi najhitrejše na svetu.
Zgodba se je začela leta 1994, ko je tedaj komaj 22-letni Christian von Koenigsegg udejanjil svojo večletno zamisel, da izdela najbolj veličasten superšportni avto na svetu. Vsega dve leti pozneje je prototip CC, pod katerega se je podpisal oblikovalec David Crafoord, prvič v javnosti zapeljal švedski dirkač Rickard Rydell, ki ga je avto navdušil z obliko in predvsem zmogljivostmi, saj je bila končna hitrost kar 390 kilometrov na uro. Koncept je bil zadetek v polno. Manjkali so samo še kupci. Christian je dobil idejo, da bi avto, ki je bil poln sodobnih tehnologij in inovacij, pokazal na canskem filmskem festivalu. Idejo je udejanjil, mediji pa so tedaj malo znano avtomobilsko znamko predstavili svojim bralcem in gledalcem. »Sprva je bilo denarja dovolj za kruh in vodo, toda imel sem veliko strast in zato nisem obupal,« se spominja začetkov.
Do denarja z izvažanjem hrane
Da je sploh lahko začel z avtomobilskim poslom, je moral zbrati dovolj denarja, kar mu je uspelo z izvažanjem hrane iz Evrope v države v razvoju. Sredstev je zbral dovolj, in sicer lastnih 200.000 dolarjev, oče mu jih je posodil še 300.000, da je po ženevskem salonu 2002 prvega športnika, obarvanega rdeče, predal kupcu, istega leta pa so izdelali še štiri. Sledil je model CCX, ki je dobil zeleno luč in licenco za uporabo na običajni cesti. To je pomenilo, da so morali zadostiti strogim varnostnim in okoljskim zahtevam. Tako so na primer sami razvijali tudi motor in druge povezane tehnologije. »Moj načrt, da bom izdeloval superšportne avtomobile, se je marsikomu zdel vse prej kot pametna poslovna ideja, saj zanje ni bilo povpraševanja. Posel se je zdel misija nemogoče, saj je zahteval astronomske vložke. Kljub temu je nemogoče postalo mogoče, zato mi je vse skupaj postalo še bolj všeč,« pravi Christian.
Ves čas je imel v glavi, da morajo biti njihovi avtomobili visokozmogljivi. Tako se je februarja 2005 model CCR na stezi Nardo v Italiji s hitrostjo 388,87 kilometra na uro vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. Tri leta pozneje so pri nemški reviji Sport auto opravili testiranja, kdo hitreje doseže hitrost 300 kilometrov na uro, med serijskimi avtomobili pa je s časom 29,2 sekunde zmagal model CCX. A s tem rekordov še ni bilo konec. Septembra 2001 se je namreč v knjigo rekordov s pospeševanjem do 300 kilometrov na uro v vsega 21,19 sekunde vpisala agera R, narejena v celoti iz karbonskih vlaken, pred dnevi, 4. novembra, pa je agera RS postavila nov hitrostni rekord, potem ko je na zaprtem odseku avtoceste v Nevadi dosegla 447,2 kilometra na uro. Za nameček je do hitrosti 400 kilometrov na uro pospešila v rekordnih 33,29 sekunde. A s tem rekordom še ni konca, športnik one:1 do 400 kilometrov na uro potrebuje manj kot 20 sekund. Imeti takšen avto pa seveda stane ogromno – milijon dolarjev in več.
Nakup Saaba padel v vodo
Junija 2009, ko so pri Forbsu model CCXR razglasili kot enega najlepših v zgodovini avtomobilizma, so se v medijih pojavili zapisi, da naj bi skupina Koenigsegg od General Motors odkupila Saab. Posel, katerega vrednost je bila 1,5 milijarde dolarjev, je vključeval 600-milijonsko posojilo evropske investicijske banke, za katero je jamčila švedska vlada. Zdelo se je, kot da malček kupuje giganta. Takrat je namreč Koenigsegg imel zaposlenih le 45 ljudi, ki so izdelali 18 avtomobilov na leto, medtem ko je Saab zaposloval 3400 ljudi in izdelal več kot 93.000 avtomobilov. Toda tik pred prevzemom, novembra 2009, so pogajanja zašla v slepo ulico in jih niso realizirali.
Danes avtomobile razvijajo s pomočjo računalnikov, uporabljajo tudi tridimenzionalne printerje in laserske skenerje, saj je proizvodnja maloserijska in ni ekonomskega računa, da bi investirali v razvoj orodij za posamezne dele. Kljub temu so njihovi štirikolesniki nekaj posebnega. »Vse skupaj je podobno temu, da si na roko nataknemo rokavico; avto je kompakten, a z dovolj prostora tudi za večjega človeka, ki sedi za volanom. Seveda pa ni dodatnega prostora, saj mora biti športni avto kompakten in predvsem lahek,« slikovito pojasnjuje ustanovitelj, ki se zaveda, da morajo biti njegovi avti ekstremni, če želi, da bodo zanje kupci odšteli milijonski znesek. Le astronomska cena jim namreč zaradi majhnih serij zagotavlja preživetje. Kako zelo butični so, priča tudi podatek, da so v 22 letih obstoja izdelali le 135 avtomobilov. Med njimi je tudi hibridna regera s 1500 konji moči in ceno dva milijona dolarjev (dobili so že 40 naročil), ki pa kljub izjemni moči ni namenjena dirkanju, saj milijonarji za volanom raje uživajo v vožnji po običajnih cestah. »Ali sem šolan inženir? Ne. Sem imel predznanje proizvodnje? Prav tako ne. Kaj pa neomejena finančna sredstva? Tudi ne. Imel sem le garažo in strast do avtomobilov. Pravzaprav nisem imel druge izbire kot narediti avto, za katerega sem mislil, da bo najboljši.« K preživetju mu je leta 1999 pomagala finančna injekcija v višini dveh milijonov dolarjev, saj je podjetje kot zanimivo prepoznala skupina 20 švedskih poslovnežev. In kateri je avto, na katerega je Christian vrgel oko? Presenetljivo to ni koenigsegg. »Vozim električnega teslo S,« pojasni v smehu in doda, da je njegov sanjski avto kabriolet citroën DS iz leta 1960.
