Lažna impotenca v zdravstvu: zdravnica sem in protestiram!

Prvi tim je z bolniki, medicinskimi spremljevalci in med seboj komuniciral vedro, prijazno. Moja opazovalska zbranost mi je omogočila začutiti olajšanje in zaupanje, ki je zavelo. Sosednja vrata so se odpirala trdo in ljudje so govorili z ostrimi glasovi. Izmenjali so besede s spremljevalci, bolnikove oči so zaman lovile možnost za pogled. Tehnik in sestra sta pogledala karton, preverila priimek, profesionalno brezdušni izraz na obrazu. Vzdušje tesnobe, križanja moči in nemoči se je razprostrlo čez čakalnico, posteljo, bolnika. Priložnost biti opazovalec večnega konflikta med kaosom in obliko je velik privilegij za človeški um. Ko so me poklicali, sem bila presenečena – zdrs iz zdravja v položaj bolnika nas navznoter hipoma spremeni. Ko sem se približevala preiskovalni postelji, sem začutila vso nemoč in strah pred vprašanji lastnega telesa. Imela sem srečo, ker me je poklical »prijazni« tim. Nad mano, ležečo, so stali ljudje, ki so me gledali v obraz in se odzvali. Velika reč, že pri banalni preiskavi…

Kdo je torej »zdravstvo«? Večina ljudi je (v mnogih) stikih z zdravnicami in zdravniki, s sestrami in administracijo v resnici zadovoljna. Družba, vezi med nami in klima se močno spreminjajo. V vsakodnevnih stikih, od šole do zaposlitve, vidimo vse več brezobzirnosti, stisk in nezadovoljstva. Ljudi sodobno življenje dela vse bolj osamljene. Vrednote nam narekuje amorfno, nevidno gonilo kapitala. Vse, kar se ne splača, kar se ne more ovrednotiti z denarno protivrednostjo, je ničvredno. V službo preprodajanja stopijo visoko šolani birokrati. Njihovo (iskreno) poslanstvo je, da vse družbene storitve razstavijo v postopke, klinične poti, ukrepe, meritve, številke, sistemske spremembe, jih postavijo v računalniške algoritme in elektronska, torej »vrhunska sodobna« orodja. Najpogostejši sodoben poklic je biti ne umen kontrolor, ki nadvse pridno in marljivo spremlja, ali so vsa okenca in vse zbirke podatkov odkljukani. Naj bo to v vrtcu, šoli, upravah ali ambulantah…

Takoj lahko povem, da ne razumem, kako ti visoko šolani birokrati ne vidijo, da v mreži manjka izvajalcev: sester, zdravnikov, še koga…? Dovolite mi, da se osredotočim na zdravnike.

Zdravniki smo zelo izobraženi ljudje. Izobrazba pa je, žal, zgolj naravoslovna. Močno nam primanjkuje družboslovnih in humanističnih vedenj. Nedvomno je izbor za prihodnje zdravnike vse bolj usmerjen samo in edino v razum. Naše šolanje (od vrtca) z merjenji, točkovanji, kratkimi odgovori izrazito trenira razum. Le kaj motivira vse preveč strogo racionalnih mladih, ki sovražijo napake in nepopolnost, ki jih starost bega in se jim gnusi dotik človeške kože, da izberejo medicino – to težko službo nepopolnosti, bolezni, smrti in sočloveka v stiski, ki jih potem globoko razočara? So to tisti, ki bodo del visoko šolanega birokratskega sistema v zdravništvu ali iskalci velikih zaslužkov? Ali ima zdravništvo še kaj »mogočnega« v očeh sodobne družbe? Vsi poznamo krasne mlade ljudi, ki so ostali pred vrati medicinske fakultete, ker niso dosegali izjemno visokih zahtev, svoje empatije, nadarjenosti za ta poklic pa ne morejo izkazati na nobenem »strokovnem« naboru. Istočasno pa seveda strokovnost medicine same, cirkularno, vse bolj poudarja tehnično znanje.

Subspecializacije so zameglile širšo sliko. Zdravniki rečejo, da »niso plačani za prijaznost«. Nobeni algoritmi ne zajamejo odnosa in placebo učinka, ki na nas ljudi deluje, ko se počutimo varni, slišani, sprejeti. Izredno znanje, ki smo ga osvojili o delovanju telesa, naravnost osupljivi dosežki tehnike in mikroskopskih intervenc že na ravni celice, farmakologija, ki je popolnoma preobrnila potek mnogih bolezni… V resnici živimo znanstveno fantastiko, ki je bila 100 let nazaj še nepredstavljiva. Kje je tu prostor za kompleksna čustva bolnikov in negovalcev, zdraviteljev?

Kaj pa bolniki? Vsi naši dosežki s časom pokažejo tudi temno plat. Res smo se »znebili« Boga, avtoritet, »poslušnosti«…, ampak smo še daleč od tega, da bi se soočili z lastno eksistencialno stisko. V resnici se ni lahko odreči otroški iluziji o nesmrtnosti, očitno. Če ni Bog »nosilec« vsemogočnosti in »odgovornosti« za naše trpljenje, smrt…, pa bo nekdo drug. So to »bogovi v belem«? Kot da med zdravniki in bolniki poteka neka skrita, neizrečena vojna. Projekcije božanskega, obenem pa tudi strah in gnev Nikoli do konca izpeljan dogovor med tistimi, ki bodo zdravili, in tistimi, ki bodo organizirali sistem, ki bo bolnikom omogočal dovolj racionalen dostop. Kdo je tu najbolj nemočen? Gotovo bolniki. Pa tudi mi zdravniki!

Tiho smo vse bolj ujeti v nefunkcionalen odnos. Nezavedno je prisoten iracionalen in od družbenih »upraviteljev« manipuliran občutek, da imajo zdravniške klike neko skrivno moč, neko »Spoznanje«, ki ga ne želijo dati od sebe, ne želijo podeliti, ne odženejo Smrti. Tako zapisano zveni neumno, ampak ko gledamo bolj od daleč, je v tem segmentu družbene organizacije v Sloveniji ogromno iracionalnega. Tudi z zdravniške strani. Izvajalci zaradi prestrašenega podrejanja zdravstvenemu sistemu in zakonodaji vedno znova privolimo v izvajanje storitev v neustrezni, lahko tudi nečloveški organizacijski strukturi.

Medicina si krčevito prizadeva biti znanstvena. Saj je, nedvomno! Ampak znanost z mnogo neznankami. Te so vedno nevidno prisotne v enačbi vsakega srečanja z bolnikom. Presenetijo nas in podrejo vse »logično«. Vsak medicinski dotik telesa je (lahko) tveganje. Zdravnik vedno nosi tveganje napake. Če vam tega ni povedal, vam je mogoče hotel prihraniti negotovost in skrbi. Večina zdravnikov si prizadeva rešiti vsakodnevno zapletene rebuse in biti pazljiva, da nas ne preseneti nepričakovano. Večina se ne ukvarja z zdravstveno politiko in organizacijo! Prav tako pri večini ni ponikalnic denarja.

Zdravnik zdravja nima v posesti. Je oseba, ki zbere pogum ter ogromno znanja, da se približa trpljenju. S tem se kot človek dnevno izpostavlja lastni notranji stiski. Če si iskren do sebe, dobro veš, da v vsakem od nas spi bolezen, trpljenje, smrt. Zdravnik, ki ima ozaveščen dostop do svoje lastne ranljivosti, je sočuten, razume bolnikov trpeči položaj. S tem mislim empatijo in senzibilno povezovanje, ne mislim sentimentalne čustvenosti! S senzibilno »zdravniško« držo do »sočloveka v zdravljenju« svoj racionalen um izpostavimo večjim pritiskom. Kaj za nas pomeni zaresonirati z Drugim, zrcaliti se kot Človek v bližini strašnega trpljenja, ki doleti mnoge ljudi? Odcepiti čustva je strateško »najučinkovitejši ukrep«, ko je trpljenje bolnika prehudo. Ali pa ko nam zmanjkuje časa, da bi se posvetili posameznemu bolniku. Ko na nas pritiskajo čakalne vrste in birokratski izračuni minut za bolnika. Pravi zdravnik ne zdravi kot računalnik, zdravi kot Človek.

Ljudje smo mojstri negacije. Ne vem, čigava je misel – po toliko ponovitvah je postala tudi moja last – da »nepretrgoma gledamo smrt okrog sebe in se pretvarjamo, da se nas to sploh ne tiče«. Menimo, da nam bo negacija pomagala pri tem, da bomo lahko živeli banalen vsakdan, da ne bomo znoreli, da bomo marljiv del kapitalističnega (ali vsakršnega) sistema. Ampak »patološko« od »zdravega« pogosto loči le kvantiteta, ne kvaliteta. Spoznanje in sprejemanje konca življenja ne vodita v norost in zanikanje ne pomeni »zdravja«. Konfrontacija s končnostjo lastnega obstoja, globoko vedenje, da smo umrljivi in da na svetu ni medicine in ne zdravnika, ki bi lahko nas in naše ljube rešil pred smrtjo, sta boleča, a prineseta svobodo. Svobodo za bolj polno življenje, odgovornost za vsak dan, ki ga živimo. Spremeni se hierarhija, vrednote so nenadoma druge. Lažje zahtevamo kaj zase, manj čakamo, ker vemo, da nimamo neskončno veliko časa. Ne vdajamo se nemoči, iščemo poti do konstruktivne drže.

Bistvo učinkovitega zdravstvenega sistema zahteva več kot le birokratizacijo. Temelji na skupni viziji razvoja neke družbe, odklone in manipulacije je treba jasno omejiti in sankcionirati. Zahteva medsebojno zaupanje, že v temeljih družbe. Dobro zdravstvo je več kot tehnika, s posluhom služi dobrobiti skupnosti. Manipulacija z jedrom odnosa bolnik–zdravnik pa je perverzna in služi vzdrževanju navidezne in lažne impotence vseh udeleženih politik. Zdravljenje je nemogoče do kraja normirati, ker ni kot delo za tekočim trakom. Samo številke, e-sistemi, algoritmi, kontrola, ukrepi, ki jih uvaja zdravstvena politika, ne bodo zmanjšali čakalnih vrst. Iz ljudi, ki iščejo pomoč, z vse hujšo klimo v zdravstvu delamo kronične bolnike. Kaj je narobe v sistemu? Kje so ozka grla? Kako se spreminja patologija skupnosti? Ali so res leni, pohlepni ali »kakšni še« zdravniki odgovorni za to?

Zdravljenje je in bo odnos, dokler ljudje ne bomo postali stroji! Povsod deluje Gaussova krivulja. Določen odstotek zdravnikov bo vedno slab, pokvarjen, psihopatski. Drug manjšinski delež pa izjemno human, požrtvovalen, altruističen. Vmes je večina zdravnikov, ki imamo precej radi svoj poklic in ga opravljamo dobro. Pri nas kriminalisti zagotovo ne morejo najti zlatih palic, niti zlatih zob… Nihče si bolj od nas zdravnikov, ki vsakodnevno delamo v ambulantah, ne želi, da se to enkrat za vselej razčisti. Zgodbe o nezaupanju v odnosu bolnik–zdravnik, ki prihajajo iz ambulant, so vse bolj strašljive. Zaupanje v to, da opravljamo svoje delo skrbno in človeško, bi omogočilo obrat negativne spirale. Smo izvrševalci restriktivne politike in prestrašeni pred vedno grozečimi napakami.

Defenzivna medicina pa je najdražja in najmanj učinkovita! Vsekakor se samo politiki izplača vrteti to zanko zaupanja–nezaupanja v negativno smer. S tem za malo denarja v bistvu dobi odličen »izplen«. S feminizacijo bazičnih plasti zdravstva se ta trend izžemanja »delavcev« še povečuje. Pomislite na svojo osebno zdravnico… večinoma je precej nezdrava, utrujena gospa zrelih let. No, ima pa bel plašč in NOČE dajati napotnic in to je že dovolj za jezo…

Zeitgeist v naši skupnosti je generiranje tesnobe, negotovosti, nezaupanja. Namesto razumskih dogovorov se manipulira z nevarnimi čustvi. Biološko so čustva pomemben del komunikacije z drugimi in tudi notranjega, biološkega stanja posameznika. Po ustroju smo ljudje sesalci in težko zdržimo socialno izolacijo. Vsi ukrepi birokratov vedno znova vodijo v vzorec, da se ljudi, ki bi morali sodelovati, skrega med sabo. Za minimalen znesek si obrnemo hrbet! Tako stanje vodi v kronično nastajanje alarmnih, neugodnih čustev, ki mobilizirajo preživitvene nagone – boj, beg ali otrplost. Bolj kot se otepamo, več škode povzročamo sebi in drugim. Smo kot v stampedu stisnjena čreda. Zdravniki smo del te iste družbe. Bolj ko smo izolirani drug od drugega in od svojih bolnikov, večja nevarnost nam preti. Od nekdaj se ve, da je največja nevarnost zdravniškega poklica to, da posameznik izgubi stik s svojo lastno ranljivostjo, s smrtjo, z bolnikom v samem sebi. Prevzameta ga napuh in ozkosrčnost. Postane slep za trpljenje in domišljav v svoji zmoti, da je »svečenik zdravja«. S tem v sebi ustavi osebnostni razvoj in istočasno v svojem bolniku ustavi njegove lastne sile, ki mu pomagajo pri ozdravitvi.

Med zdravnikom in bolnikom namesto odnosa zazeva razcep. Bolnik ostaja večni pacient, zdravnik pa utrujen, nezadovoljen, nezainteresiran, hladen. Če lahko vidimo bolezen in zdravje kot integrirano, dinamično in dialektično celoto, nam vsem ostane moč za ravnanje, odločanje, spremembe. Vsi smo prej ko slej bolniki. Zahtevajmo zase dovolj dobro organizirano in zapolnjeno zdravstveno mrežo, pa bo večina zdravnikov lahko delala dobro. Politika naj jasno izreče vizijo. Naj neha s pritlehnimi manipulacijami, ko se govori eno, dela pa drugo. S kriminalnimi stvarmi pa naj se ukvarja policija.

Zdravstvo smo vsi tisti, ki v sočutju, razumevanju, z zanimanjem sedimo z vsakim posameznim bolnikom. Vsako življenje je zanimivo, vredno, dragoceno. Vsako življenje je roman! Politika pa naj se odloči o njegovi ceni!