Veliko ljudi ob prvem stiku z invalidno osebo občuti nelagodje, saj ne vedo, kakšen je primeren način komuniciranja z osebo, ki ima določeno oviro. Ne vedo, kako vzpostaviti stik s človekom, ki ima težave z vidom, sluhom ali govorom, ali človekom, ki se sooča z duševnimi težavami, s težavami v kognitivnem mišljenju ali pa ima omejeno kontrolo gibanja, ugotavljajo v založbi Beletrina, kjer so prav zato poskrbeli za prvo domačo brošuro, ki omogoča vpogled v dostopnost in načine komuniciranja z osebami z različnimi oblikami oviranosti.
Brošuro Premagovanje ovir v komunikaciji so pospremili tudi z ozaveščevalnim filmom o življenju invalidov, oba produkta pa sta nastala v okviru projekta Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z oviranostjo. Z njima so želeli osvetliti odnos družbe do invalidov in povedati, kaj lahko storimo, da bi se ti lažje vključevali v družbeno okolje.
V brošuri so obširno predstavili priporočila ter splošna pravila komuniciranja in obnašanja pri osebnem stiku z invalidnimi osebami ter predloge za uporabo nadomestne komunikacije, kjer se kombinira uporabo kretenj, slik, besed in predmetov. Predstavili so tudi možnosti prilagoditve komunikacije glede na uporabo različnih kanalov komuniciranja ter podporno tehnologijo, ki jo osebe z oviranostjo najpogosteje uporabljajo pri telefonski in elektronski komunikaciji ter pri spletnih ali multimedijskih predstavitvah in tiskanih gradivih. Brošura je na voljo v tiskani in spletni različici, film pa skozi osebne pripovedi invalidov gledalca prepriča, da njihovo življenje in želje niso prav nič drugačni od naših, kar je drugačno, so le izzivi.
Ne mara izgovora »odločitev ni v naših rokah«
»Želim si, da bi bili ljudje pri komunikaciji z mano neposrednejši in me naravnost vprašali vse, kar jih zanima. Tudi za rokav me lahko pocukajo, če se mi ne znajo drugače približati,« pravi Antun Smerdel, ki je slep od rojstva. »Še najbolj neposredni so otroci, ki včasih v moji bližini res na glas komentirajo, da imam čudno palico in čudne oči, a me prav nič ne moti, ko jim starši razložijo, zakaj je tako. Vem, da niso nesramni, ampak le radovedni,« nadaljuje Antun Smerdel. Doda da, zadregam v pogovoru z odraslimi najpogosteje botruje strah pred nečim, česar ne poznajo, in miselnost, da so invalidi nemočni in da marsičesa ne zmorejo.
A ni tako. »Marsikaj lahko naredimo! Tudi sam živim v najemniškem stanovanju in si sam kuham, perem, pospravljam in sesam stanovanje. Ker nisem ravno najboljši kuhar, pogosto uporabljam mikrovalovno pečico in pogrevam že pripravljeno hrano. Pri čiščenju prhe pa največkrat prosim za pomoč sestro, saj ne vidim, kje bi bilo treba šipo še malo bolj zdrgniti,« pojasnjuje Smerdel, ki ga doma nikoli niso razvajali ali zavijali v vato, zato je bil vedno samostojen. Tudi prijatelji mu ne vsiljujejo pomoči, saj vedo, da bo sam prosil, če jo bo potreboval.
Smerdel opaža, da pogovor v družbi invalidov navadno lažje steče, brez posrednika je nekoliko otežena le komunikacija med slepim in gluhim. »A tudi to zlahka premagamo z uporabo bralnika zaslona in obilice drugih vrst računalniške komunikacije oziroma preko pametnih telefonov, tablic in podobne sodobne tehnologije,« izpostavlja diplomiran ekonomist, ki si želi predvsem službe in ki veliko svojega prostega časa posveti računalniku. »Ljudje si pogosto ne znajo predstavljati, da bi lahko opravljal različne službe na področju marketinga, od prodaje do nabave in vsega, za kar fizično ne potrebuješ več papirja,« pravi Smerdel, ki občasno dela pri različnih projektih in si ne zna predstavljati življenja brez sodobne tehnologije. Zelo pa ga moti, da ga ljudje, ki zmotno mislijo, da nečesa ne zmore, vljudno zavrnejo s frazo, da odločitev ni v njihovih rokah. Življenje mu bogati tudi šport. Poleg plavanja vsak dan trenira tudi na sobnem kolesu.
Izziv je premagati samega sebe
Anka Vesel je po nesreči z motorjem gibalno ovirana. Kot medicinski sestri, ki je pred nesrečo delala na urgenci, ji je bilo kmalu jasno, kaj bo z njo, in kot pravi, po skoraj poldrugem desetletju nekako niti ne pogreša več prejšnjega življenja. Nove izzive je našla v premagovanju same sebe in kolesarjenju, ki ji sprošča telo in duha. »Nekaj prav posebnega občutiš, ko premagaš Šmarjetno goro ali Jošta,« pravi. Tudi ona v pogovoru z ljudmi zelo ceni neposreden pristop, še zlasti ji je všeč, če sogovornik k njej prisede, da mu lahko tudi z vozička zre v oči. Zelo ceni otroško sproščenost in radovednost, saj jo otroci vedno brez zadrege povprašajo o vsem, tudi o tem, kako gre z vozička v posteljo ali pod prho. Zato ljudem, ki se ob srečanju z invalidi ne znajdejo in se zaradi zadrege morda raje celo izognejo pogovoru z njimi, svetuje, da preprosto samo pristopijo in brez strahu vprašajo vse, kar jih zanima. Na to, da pri nekaterih zbuja nelagodje, se je že navadila. Ne mara pa, da o njej govorijo za njenim hrbtom, še zlasti, ko mislijo, da jih ne vidi in ne sliši. Še najbolj pa jo moti, da o njej namesto z njo govorijo z nekom iz družbe.
