Najprej odnos Televizije Slovenije. V napovedniku dnevne vsebine je bil napovedan neposredni prenos ob 20. uri na programu TVS 2. Vendar je namesto tega potekal prenos nogometne tekme med klubskima ekipama Gremio (Brazilija) in Pachuco (Mehika), ki s športnega vidika za Slovenijo nima nobenega posebnega pomena in ne vzdrži primerjave s prireditvijo Športnik leta 2017. Po koncu prenosa tekme si je TVS vzela še pravico do devetminutnega predvajanja reklam. Vem, da bo njihov odgovor, da je to obveznost do oglaševalcev. Sprašujem pa, ali nekaj sto tisoč državljanov Slovenije, ki plačujemo mesečno TV-naročnino, ni tudi poslovnih partnerjev in financerjev, do katerih prav tako velja nekaj obveznosti ali vsaj moralnih dolžnosti in korektnosti?
In zdaj še prireditev, ki jo je organiziralo Društvo športnih novinarjev Slovenije (v nadaljevanju DŠNS).
– Ker je bila to 50. razglasitev športnika leta, bi morala biti prireditev vsebinsko temu primerna, bogata, slovesna, vendar ni bilo tako.
– Spodobilo bi se, da gledalce pozdravi organizator prireditve, predsednik DŠNS, kar ni bilo storjeno.
– Na prireditev ni bilo povabljenih precej nekdanjih športnih osebnosti, ki so na različne načine gradile ugled športa v Sloveniji, ga uveljavljale doma in v tujini ter ob 50. obletnici podeljevanja priznanj vsekakor ne bi smele biti spregledane.
– Napoved Jureta Mastnaka kot komika je bila edina komična stvar večera. Mastnakov nastop in njegova vprašanja nagrajencem so bila nepripravljena, zmedena in nepomembna, prej žalostna kot komična. To je dokazoval tudi odziv gledalcev v dvorani, saj se njegovemu nastopu niso nasmejali.
– Podeljevanje priznanj Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (OKS – ZŠZ) je bilo katastrofalno. OKS – ZŠZ je najvišja športna organizacija v Sloveniji, zato se tudi njegova priznanja ne bi smela podeljevati na tak pogrošen način, kot so se. To je v nekaj besedah povedal tudi njegov predsednik Bogdan Gabrovec. Športnice in športniki, prejemniki priznanj OKS – ZŠZ, so za to priznanje garali dolga leta in dosegali rezultate na mednarodni ravni, v zahvalo pa v Cankarjevem domu učinkujejo kot mašilo za napolnitev 70 minut programa. OKS – ZŠZ si takega podcenjevalnega položaja ne bi smel dovoliti in bi iz tega programa v prihodnje moral preprosto izstopiti ali pa si zagotoviti enakovreden položaj z DŠNS.
– Ne pozabimo, da je OKS – ZŠZ tisti, ki skupaj z nacionalnimi športnimi zvezami zagotavlja pogoje za vrhunski šport, za nastope reprezentantov na uradnih mednarodnih tekmovanjih, kjer se dosegajo rezultati, končno pa skrbijo tudi za športno opismenjevanje vseh, od najmlajših naprej. Brez tega njihovega prispevka tudi DŠNS ne bi imel komu podeljevati svojih priznanj.
– Podeljevalci priznanj DŠNS so bili ugledni nekdanji športniki in edina svetla točka večera, pa čeprav bi bilo primerno, da o prejemniku priznanja ali z njim spregovorijo kakšno besedo več. Veliko lepše bi bilo, če bi razgovor z nagrajenci opravili oni kot pa »komik«.
– Odziv gledalcev v dvorani je najbolje pokazal, kako so oni doživljali ta večer: besednim bravuram voditelja in »komika« niso sledili aplavzi, športnice in športniki pa so jih bili deležni v obilici.
– Slabo vzdušje v dvorani je ob enoličnem in nezahtevnem programu izboljšal le zadnji nastop harmonikarjev z Avsenikovo Golico. Žal le ta, lahko rečem.
Društvu športnih novinarjev Slovenije priporočam, da resno razmislijo o letošnji prireditvi in svojih številnih napakah. Ogledajo naj si tudi prireditev, ki jo bo z enakim namenom organizirala televizija ORF in se iz vsebine prireditve sosedov kaj naučijo. Športnice in športniki Slovenije so tisti, ki s svojimi nastopi in dosežki združujejo Slovence in kot ambasadorji ponosno predstavljajo Slovenijo v svetu, zato si tudi doma zaslužijo primeren in slovesen zaključek leta.
Ernest Jazbinšeknekdanji član izvršnega odbora OKS – ZŠZ in nekdanji predsednik komisije za priznanja pri OKS – ZŠZ Ljubljana
