Krešimir Čosić, Radivoj Korač, Dražen Dalipagić, Arvydas Sabonis, Nikos Galis, Dražen Petrović, Toni Kukoč, Šarunas Marčiulionis, Aleksandar Đorđević, Gregor Fučka, Predrag Stojaković, Šarunas Jasikevičus, Dirk Nowitzki, Andrej Kirilenko, Pau Gasol, Juan Carlos Navarro, Tony Parker… Velikani evropske košarke, ki so se z naslovom evropskega prvaka in nazivom najkoristnejšega igralca (MVP) prvenstva z zlatimi črkami vpisali v njeno zgodovino. Po letošnjem se je prestižni družbi »priključil« tudi Slovenec. Goran Dragić je namreč slovensko reprezentanco popeljal na evropski košarkarski vrh in s tem do največjega uspeha v zgodovini slovenskega športa.
Zgodba Gorana Dragića je tista o velikem športnem uspehu. Nič mu ni bilo poklonjeno, vse si je priboril s trdim delom in jekleno voljo. Medtem ko je v mlajših selekcijah Ilirije močno izstopal, so ga trenerji različnih reprezentančnih selekcij prezrli. To se je spremenilo šele, ko je svoj razvoj nadaljeval pri Slovanu. Hitro je bilo jasno, da gre za posebej nadarjenega posameznika, kar ni ušlo španski Tau Ceramici, danes Baskonii, ki ga je zvabila medse. Sprva ga je posodila v Murcio, kjer je prvič okusil igranje v tujini, nato v Olimpijo, kjer je blestel v zanj krstni sezoni evrolige. Z odhodom v ligo NBA so se mu izpolnile sanje. Sprva je bilo težko, a je vztrajal, se dokazal in bil v sezoni 2013/14 izbran za igralca, ki je najbolj napredoval, ter hkrati pristal v tretji najboljši peterki lige, julija 2015 pa z moštvom Miami Heat podpisal petletno pogodbo v višini 90 milijonov dolarjev.
Vseskozi, z izjemo evropskega prvenstva 2015, je Dragić nastopal tudi za slovensko reprezentanco. Z mlado je v Brnu leta 2004 okusil slast naslova evropskega prvaka, odličja pa si je silno želel tudi v članski konkurenci. Slovenski izbrani vrsti zaradi vsakokratnih številnih odpovedi do letos to ni uspelo. »Imeli smo priložnosti za odličja, imeli smo dobra moštva, a usoda je bila taka, da se ni izšlo,« je pred evropskim prvenstvom razmišljal za Dnevnikov Objektiv. To pot je bila zgodba drugačna, najbolj pa je bil za to zaslužen ravno on. Ob odličnih predstavah je bil pravi vodja moštva, ki so mu slepo zaupali prav vsi. Ko je po 35 doseženih točkah v finalu proti Srbiji v Carigradu odpovedalo njegovo telo, je v zaključku ključno vlogo opravil na klopi, kjer je s pravimi motivacijskimi besedami okrepil samozavest soigralcem, s katerimi se je na koncu za vedno z zlatimi črkami vpisal v zgodovino evropske košarke in slovenskega športa.
