Evropska gledališka nagrada (European Theatre Prize) je pravzaprav trideset let star projekt, ki ga je leta 1987 spodbudil takratni francoski minister za kulturo Jack Lang. 30 let po rimskem sporazumu (1957), ki je definiral Evropsko gospodarsko skupnost, je Lang zaznal, da je onstran ekonomskih povezav treba poudariti tudi drugo, kulturno razsežnost Evrope. Nagrada je bila namenjena pomembnim evropskim gledališkim umetnikom, postopoma pa je privzela festivalsko obliko kot prostor srečevanja različnih gledaliških resničnosti; vsakič v drugem evropskem mestu so lahko ljudje videli, kako neverjetno raznolika je evropska gledališka ustvarjalnost.
Improvizirana predstavitev
Prav to nagrado »gledaliških resničnosti« je letos prejel tudi slovenski režiser Jernej Lorenci, ki bi se moral v Rimu predstaviti včeraj, nocoj pa bi po programu nastopila SNG Drama Ljubljana s predstavo Kralj Ubu v njegovi režiji. Zaradi nesrečne smrti Jerneja Šugmana, ki je v tej predstavi igral glavno vlogo, v Rimu ni bilo ne predstavitve režiserja ne predstave.
Situacijo so ad hoc rešili Srbi in zorganizirali improvizirano predstavitev našega režiserja. Ivan Medenica, ki je dan poprej kot direktor predstavil petdesetletno delovanje beograjskega gledališkega festivala Bitef, je povedal, da so po naključju s seboj prinesli filmski portret Jerneja Lorencija, ki sta ga za srbsko televizijo posnela Olivera Milošević in Srđan Ćesić; film sploh še ni bil predvajan in je tako, z dovoljenjem producenta, premiero doživel prav tu, v Rimu. V njem Lorenci obširno pojasnjuje razvoj svojega gledališkega kreda in tri faze, skozi katere je doslej šel, videti pa je številne posnetke iz njegovih predstav, seveda tudi iz Ubuja.
Režiserjevo slovensko produkcijo je v pogovoru nato predstavila kritičarka Zala Dobovšek, o Lorencijevem delu na Hrvaškem pa je spregovoril hrvaški dopisnik Igor Ružić. Medenica je veliko govoril o Lorencijevi letošnji predstavi Nebeško kraljestvo za Bitef in o današnjih sodelovanjih na področju nekdanje SFRJ, kar je nekoliko zmedlo zahodne novinarje, k čemur je gotovo prispevalo tudi dejstvo, da Lorenci v filmu govori srbsko, njegovo ime pa je zapisano v cirilici. A vsekakor je bila gesta srbskih gledališčnikov lepa, dvorana pa polna.
Uvertura italiana…
Italija ob nekaj svetlih izjemah nikoli ni bila dežela gledališča in to niti danes ni, kar je nekako zaslutil tudi predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani, ki je v svoji poslanici italijanskemu gledališču zaželel več gledalcev, predvsem mladih. Teh vsaj v srednje- in vzhodnoevropskih državah ne primanjkuje, drži pa to za Rim – celo na odprtju evropske gledališke nagrade v Teatru Argentina je bilo precej nezasedenih stolov tudi v parterju, kaj šele v številnih ložah.
Razlog je morda tudi v tem, da je priložnost pripadla domačemu režiserju Giorgiu Barberiu Corsettiju, ki je v okviru programa Vrnitve (ta vabi stare mojstre, kot sta Peter Stein ali Bob Wilson) ponudil Kralja Leara na zelo italijanski način: zgodba, ogoljena na trmastega starca, ki izsiljuje hčerke in vse ostale, obilica vpitja, patetičnega tragičnega patosa in komedijantskega zabavljaštva, predvsem pa tisto tradicionalno italijansko direktno nagovarjanje gledalcev (in vsak mora dobiti to priložnost), ki ga potem gledalci, kot bi šlo za arije, nagradijo z aplavzom. Prezasičena mešanica prijemov (videoposnetki igralcev v offu in v živo, scenske domislice, žive glasbene intervencije) je tako imela malo občinstva in tudi bolj malo aplavza.
… in vzhodni odgovor
Da pa je gledališče zares živo na vzhodu, že nekaj let dokazujejo številni avtorji, in tokrat je to potrdila tudi estonska skupina Theatre NO99, ki se je v Rimu predstavila s predstavo NO43 – Filth (Št. 43 – Umazanija). Umazanija je v prvi vrsti dobesedna, oder je steklena kletka z zemljo po tleh, po kateri v odločnem ritmu glasbe topotajo igralci. V tej uvodni koreografiji se srečujejo, preiskujoče opazujejo, malo preteče, malo spogledljivo. Nekakšen laboratorijski eksperiment, kjer opazujemo ljudi pod steklenim zvonom (režima). A zemlja postaja vse bolj vlažna, premiki vse napornejši, noge vse bolj blatne in odnosi vse bolj »bližnji«, od nasilnih do tistih zbliževalnih, pletejo se trenutna zavezništva in takojšna izdajstva, vsak z vsakim in vsak proti vsakemu, kakor pač nanese socialna koreografija, dokler se dogajanje povsem ne potopi v blato, v katerem so povaljani vsi, a so eni vendarle močnejši in lahko zlorabljajo druge… In kjer vendarle ne manjka niti humorja.
Predstava je izjemno dobro odigrana in najboljša prav v delih brez besed; te so na neki način dodane po nepotrebnem, s svojo ilustrativnostjo motijo govorico teles in na neki način raztegujejo dramaturgijo v ponavljanja in dodajanja, kar le škoduje ritmu predstave. Kljub tem pomanjkljivostim je vsa ta umazanija zelo svež pogled na gledališče in njegovo odsevanje stvarnosti.
