Smrt igralca Jerneja Šugmana še vedno odmeva med ljubitelji slovenskega gledališča, posebno potrti pa so njegovi gledališki kolegi, ki so si edini v mnenju, da umetnika takega formata in karizme še dolgo ne bo. »Nepozabni odrski svetovi, ki so nastali in ki bi še nastajali, nas z Jernejevim veliko prezgodnjim odhodom zapuščajo popolnoma nepripravljene,« je med drugim zapisal ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor.
Šugman je bil član ansambla Drame od leta 1992; tja je prišel takoj po diplomi in veliko večino od svojih več kot 80 gledaliških vlog je ustvaril prav na matičnem odru, zanje pa prejel tudi vrsto nagrad (te je sicer pobiral že kot študent); prvo Borštnikovo nagrado za igro je dobil leta 1995 za vlogo Hamleta v istoimenski Shakespearovi komediji, istega leta še Severjevo nagrado za več vlog v Drami, enako leta 1997 tudi nagrado Prešernovega sklada. Pozneje je dobil še več Borštnikovih nagrad (z vlogami, kot so Baal, Alcest v Ljudomrzniku, Tit Andronik) ter drugih priznanj, predvsem pa je bil s svojo toplino, predanostjo in humorjem tudi povezovalna moč, neke vrste gonilna sila matične hiše.
O njegovem pomenu priča tudi, da je v Drami igral v kar osmih živih predstavah, od uspešnice Art, ki je bila na sporedu vse od leta 1998, do najnovejših Hlapcev ter tudi v uprizoritvi Kralj Ubu, s katero naj bi Drama v teh dneh nastopila na festivalu Premio Europa; ta se danes začenja v Rimu, na njem pa bodo režiserju omenjene predstave Jerneju Lorenciju podelili istoimensko gledališko nagrado. »Ob Jernejevi smrti mi ta nagrada ne pomeni kaj dosti,« pravi Lorenci. »Mislim, da ni bilo človeka, ki Šugmana ne bi maral, tudi zato, ker je bil odprt, pozoren, pri tem pa se ni nikoli potegoval za pozornost.« Žalno knjigo so v Drami odprli danes, žalna slovesnost pa bo v sredo, 20. decembra, ob 15. uri na velikem odru.
