Brat Zlatko me je vključeval v gledališko igro in z njim smo preigravali, da je joj. A nisem bil noben talent. Ves čas me je mikal šport, se ob svoji 80-letnici spominja Rajko Šugman, ki v športu pušča vsaj tako močno sled, kot so jo oče, brat in nečak pustili v gledališču.
Bil je nogometaš Drave, Mure in ljubljanske Ilirije, dokler ga ni ustavila poškodba kolena. Igral je šah in odbojko, zelo mu je pri srcu tudi športna gimnastika. Njen zgodovinski razvoj je »obdelal« v diplomski nalogi, dve leti je bil predsednik Gimnastične zveze Slovenije in eden od soorganizatorjev svetovnega prvenstva v tej panogi, ki ga je leta 1970 gostila Ljubljana. Tam je osebno spoznal Leona Štuklja, najboljšega telovadca na svetu med svetovnima vojnama. Kasneje je napisal predgovor in zaključek h knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj, ki jo je Štukelj izdal ob svoji 80-letnici.
Njegova leta so brezpredmetna
Rajko Šugman je tudi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dolgoletni profesor na ljubljanski fakulteti za šport in nekaj časa njen dekan. Zaradi velikega prizadevanja za avtonomijo univerze, za vključitev študentov v odločanje o vseh vitalnih vprašanjih visokošolskega študija in zaradi investicijske dejavnosti je bil cenjen prorektor Univerze v Ljubljani; bil je prvi prorektor s področja športa na območju bivše Jugoslavije. Nekdanja sodelavka dr. Mojca Doupona je v zborniku, ki ga je fakulteta izdala ob Šugmanovem visokem jubileju, zapisala: »Njegova leta so brezpredmetna. Če pri njem velja kaj prešteti, so to dela, ki jih je ustvaril.« Njihov seštevek je resnično osupljiv: izdal je 24 knjig (tudi dva romana), 16 učbenikov, 31 raziskav, 213 znanstvenih in strokovnih člankov, 113 poljudnih in drugih prispevkov, napisal je 75 recenzij in 28 uvodnikov ali predgovorov h knjigam, v Cobissu ima 522 bibliografskih enot, bil je urednik ali sourednik 34 revij, zbornikov in knjig, 13 let tudi glavni in odgovorni urednik revije Šport...
Sam med svojimi največjimi dosežki v športu izpostavlja prvi zakon o telesni kulturi. Bil je tudi prvi, ki je o športu spregovoril v parlamentu, organiziral je številne mednarodne športne prireditve, četrt stoletja je bil član Organizacijskega komiteja Planica. V času razdruževanja Jugoslavije je bil predsednik Športne zveze Slovenije, na noge je pomagal postaviti Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez pa Olimpijsko akademijo Slovenije, prvi je tudi navezal stike z Mednarodnim olimpijskim komitejem. Bil je vodja slovenske olimpijske reprezentance na poletnih igrah leta 1992 v Barceloni, ustanovil ali soustanovil je kar 15 društev, zvez in drugih športnih institucij.
Nagrajena hiperaktivnost
Šugmanova hiperaktivnost ni ostala neopažena. Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim častni znak svobode Republike Slovenije, Bloudkovo nagrado za posebne zasluge pri razvoju telesne kulture, zlati medaljon in častno listino Olimpijskega komiteja Slovenije, statuo Mednarodnega olimpijskega komiteja za šport in izobraževanje, zlato plaketo s svečano listino Univerze v Ljubljani...
Na fakulteti za šport je bil zaposlen četrt stoletja. Številni bruci so si ga zapomnili predvsem po napotkih, ki jih je povzel po svojem učitelju Francu Pedičku: »Ne hodite skozi življenje kot fijakarski konji. Na svetu je še veliko stvari, ki jih tudi kot bodoči športni pedagogi morate spoznati in uveljaviti.«
Rajko Šugman je daleč od fijakarskega konja, ki bi zrl le naravnost, zgolj v šport. Zanima ga še marsikaj drugega. Tudi poezija, zlasti Prešernova, za katero ga je navdušil profesor slovenščine dr. Bruno Hartman. Tudi sam pesni, a le za lastno dušo, svoje verze pred drugimi skriva kot kača noge. Rad ima tudi zborovsko petje. Zanj pravijo, da vidi dlje od drugih in da nihče ne pozna toliko Slovencev kot on. O mnogih je napisal knjigo, denimo o svojem bratu Zlatku, o športnem pedagogu in publicistu Dragu Ulagi, nogometašu Branku Elsnerju, telovadcu Josipu Primožiču - Toši, športnem novinarju Evgenu Bergantu - Kukiju, košarkarju Borisu Kristančiču, najstarejšem še živečem slovenskem olimpijcu Marku Račiču...
Prašičji zaliv
Rajko Šugman je rad zahajal tudi v Prašičji zaliv – bife v dvorani Tivoli, kjer so se dolga leta ob torkih ob deseti uri vedno za isto mizo zbirale legende slovenskega športa in ob kavi ali decilitru cvička kramljale o marsičem. Povezovali sta jih zaljubljenost v društvo Olimpija in sodelovanje pri izvedbi svetovnega prvenstva v dviganju uteži leta 1982 v Ljubljani. »V Prašičjem zalivu lahko slišiš, česar v časopisih ne moreš prebrati in česar ne povedo niti na radiu niti na televiziji,« zapiše Šugman v Refleksijah, v katerih je zbral utrinke, ki so bolj ali manj odločilno vlivali na njegovo življenje.
V Refleksijah razkrije tudi svoj izjemno topel odnos do družine, ki veliko časa preživi skupaj v brunarici v Selški dolini. V Luši mu je najlepše, pravi, ko se tam zberejo vsi njegovi najbližji: žena Elizabeta, hčerka Katja, zet John ter vnuka Lana in Martin. Hiško je v veliki meri postavil z lastnimi rokami. V gradbenih, elektrotehničnih, mizarskih in drugih opravilih se je najprej uril kot dijak brigadir v Bosni in kasneje kot študent v Nemčiji, kjer je tri mesece delal v gradbenem podjetju, pri elektrikarjih in v tovarni lakov. Veliko je potoval po severni Nemčiji, zato se domov ni vrnil z rabljenim avtomobilom kot drugi gastarbajterji, ampak zgolj z novim pisalnim strojem. »Bistveno je, da sem se naučil nekaj jezika in delati, da sem spoznal, kaj pomeni biti fizični delavec in kaj pomeni Nemcu marka. Skratka, oblikoval sem odnos do dela in denarja,« razloži Rajko Šugman v Refleksijah, ki jih je napisal pred osmimi leti, v štirih izvodih pa natisnil šele letos.
Zadnjih deset let ob vsakokratni izdaji knjige kot lajnar ponavlja: ta je nepreklicno moja zadnja! A mu nihče ne verjame. Energije, volje in raziskovalne vneme je v njem še vedno toliko kot pred 60 leti, ko je začel opozarjati nase kot izjemen organizator športnih prireditev, pedagog, raziskovalec, publicist in športni politik.
