Ko so 10. decembra 1896 v pariškem gledališču Théâtre de l'Oeuvre krstno uprizorili igro Kralj Ubu takrat 23-letnega Alfreda Jarryja, je premiero zaznamoval danes sloviti škandal: že uvodna replika glavnega junaka (»Merdre!«, v aktualnem prevodu »ždrek«, različica francoskega merde, tj. drek) je številne spodobne ljubitelje umetnosti v avditoriju tako razsrdila, da so predstavo v uvodnih minutah spremljali žvižgi in žaljivi klici, ob njenem koncu pa se je vnel še ravs med konservativneje nastrojenimi gledalci ter tistimi, ki so se ob tej obešenjaški komediji prav dobro zabavali. Igra je takoj nato za dolgo izginila z gledaliških odrov in se na repertoarjih ponovno pojavila šele po avtorjevi (zgodnji) smrti. Vendar pa je ta dogodek Jarryju prinesel precejšnjo prepoznavnost in Kralj Ubu danes velja za nekakšen temeljni kamen opusa, ki je tega francoskega pisatelja in dramatika ustoličil kot predhodnika nadrealizma, dadaizma, a tudi gledališča absurda in ludizma.
Infantilni, brezsramni, pohlepni in groteskno surovi Ubu, ki ga je mogoče skupaj z njegovo soprogo videti tudi kot karikaturo nekaterih shakespearjanskih likov (pa še marsikoga), v osnovi pa ga je navdihnil osovraženi profesor, iz katerega so se v kratkih lutkovnih skečih norčevali Jarry in njegovi sošolci, je od 70. let prejšnjega stoletja bolj ali manj občasno prisoten tudi na slovenskih odrih, vendar podobnih ekscesov ni sprožal. Verjetno jih ne bo niti nova uprizoritev Kralj Ubu, ki jo po motivih Jarryjevega dela v ljubljanski Drami pripravlja Jernej Lorenci, četudi bo, kot napoveduje režiser, obrnjena v zdajšnjost, v »to, kar smo in kar nas obdaja«.
Hkrati žretje in kakanje
Predstava, ki bo premierno uprizorjena jutri, je nastajala po novem prevodu Primoža Viteza, ki je zdaj poskrbel za prvi slovenski prevod vseh štirih Jarryjevih dram o Ubuju, ki so izšle pri Mladinski knjigi. »Alfred Jarry je za razvoj gledališča 20. stoletja ena ključnih oseb, ne samo zaradi svojih gledaliških besedil, od katerih se je v širši zavesti ohranil le Ubu, temveč tudi zato, ker je s svojo osebo izpričeval problem umetniške eksistence sploh. Kot vsak radikalni umetnik je namreč tudi on umetnost in življenje zlival v eno,« ugotavlja Vitez. »Vendar je bilo vse to, kar so od njega pozneje prevzeli avantgardisti, v njegovem času prezirano. Bil je torej tragično pred časom.«
Prevajanje cikla o Ubuju je bilo seveda svojevrsten izziv. »Pri Jarryju gre za nenehno poigravanje z jezikovnimi registri, od visoke literarne francoščine z močnim poetičnim pridihom do najbolj prostaškega kvantanja, od jezika otroške igre do stroge vojaške terminologije, od fine ironije do sploščene dobesednosti, od teološko privzdignjenega sloga in latinščine do sproščenega govora z ulice,« ugotavlja Vitez. Posebno poglavje je bil že prevod besede »merdre«, ki z dodanim »r« v francoščini priklicuje »grgranje, hropenje, rjovenje« in ki je, kot meni Vitez, Jarryjev »poetični grb«, nekakšno pojmovno sidro njegovega opusa. V iskanju smiselne vsebinske vzporednice se je odločil za izraz »ždrek«, med drugim zato, ker je francoska beseda vseskozi umeščena v kontekst simultanega žretja in produkcije dreka, »tovrstne hkratnosti pa je tudi v slovenskem ždreku v izobilju, če ne celo na pretek«, pojasni.
Iskanje ubujevstva v sebi
Omenjeno osciliranje med umetnostjo in življenjem je lovila tudi ustvarjalna ekipa. »Ubuja že nekaj let nosim v sebi,« priznava Jernej Lorenci. »In ko mi je Vitez ob pripravah na predstavo razlagal o Jarryjevem življenju, sem se postopno zaljubil v te pulzirajoče sile, ki ženejo Ubuja, v Jarryjeve like in mehanizme. Toda skozi proces sem ugotovil, da me besedilo nekako ne prepriča, in navsezadnje smo se odločili, da damo izvirni tekst na stran, ohranimo pa njegovega duha, motive, način mišljenja in dinamiko. Uvideli smo namreč, da se moramo stvari lotiti drugače, če želimo zares slediti Jarryjevi logiki.«
V liku Ubuja je, razmišlja Lorenci, prisotna neka »žlahtna brezsramnost zdajšnjosti«, saj se ves čas ustvarja sam, sproti in nenehno se impulzivno spreminja. Zato so se obrnili k sebi. »Začeli smo z improvizacijami, pri tem pa smo poskušali biti odprti – nismo se obremenjevali s kakšnim vnaprej določenim rezultatom ali logičnim zaporedjem, to se nam je zdelo pošteno,« pravi Lorenci. »Postopoma smo začeli ustvarjati svoje besedilo,« se spominja Jernej Šugman, ki igra naslovno vlogo. »Iskali smo ubujevstvo v nas samih, postali smo Jernej Ubu, Nina Ubu in tako naprej, nato pa smo temu grobemu materialu poiskali neko strukturo.« Gledali bomo torej Ubuja, v katerem Jarryjevega besedila, pa četudi na novo prevedenega, pravzaprav sploh ne bo.
