Kritika predstave Pijani v MGL: Mizernost in razodetja malih bakanalij
Lik pijanca je gotovo ena od klasičnih vaj v slogu, ki urijo dramske igralce. V dvodejanki uspešnega sodobnega ruskega dramatika Ivana Viripajeva Pijani ima štirinajst igralcev in igralk slabi dve uri časa, da pokažejo, kako so se v tem smislu izmojstrili. Če je že prvi prizor (Ana Penca, AGRFT) v gestiki pretiran in izumetničen, pa nekateri igralci v nadaljevanju (zaradi več igralskih in drugačnih izkušenj) vseeno zmorejo preseči karikaturo in oblikovati finese v okajenem gibanju in dinamiki govora. To je mogoče tudi zaradi tekočega prevoda, ki ga Tatjana Stanič izpelje brez prevelikih inhibicij, z vso množino kletvic in v pogovornem slogu pijanskega toka misli brez cenzure.
V dvodejanki sodobnega ruskega dramatika Ivana Viripajeva Pijani, ki jo je v Mestnem gledališču ljubljanskem zrežiral Juš A. Zidar, ima štirinajst igralcev in igralk slabi dve uri časa, da pokažejo, kako so se izmojstrili v »klasičnem« liku pijanca. (Foto: Peter Giodani)
Drama tudi vsebinsko stori natančno to: z enotnim stanjem pijanosti vseh likov brez izjeme odvrti ventile, da lahko v vsej svoji banalnosti, pa tudi prebliskih neka...