Kritika predstave Jetniška balada: V stiski najti lepoto
Zaradi scenografskega minimalizma, začetkov improvizacije in izvedbene neposrednosti režijske postavitve Ivana Peternelja nam ob Jetniški baladi misel ves čas uhaja k temu, da bi se dogodek lahko brez težav (in tako še z dodanimi prostorsko-vsebinskimi konotacijami) izvajal tudi marsikje zunaj gledališke dvorane. Nezavezujoča gledališkost namreč ne želi preseči slogovne in sporočilne »teatralnosti« Wildove pisave, ampak jo le obložiti s hipnimi performativnimi niansami, detajli, v katerih skozi drobni simbolizem zažarči Wildov značajski vozel ekstremne senzibilnosti in ostre kritičnosti. Izhajajoč iz materiala avtorjevih jetniških zapisov (Balada o readinški ječi) predstava vstopa v kompleksno polje intimnega in javnega, saj je navsezadnje prav zapor tisti paradoksalni prostor, kjer osamljenost in bolečina v celoti izgubita zasebnost, zaradi tega pa se zazankata še v večjo intenzivnost.
Branko Jordan kot recitator v svoji čisti izreki in natančno odmerjenih akcentih izriše rahločutno razpoloženje jetnika, ki dan za dnem srečuje tujo smrt, se poskuša spomniti oblike neba in stisko preusmerja v umetnost. (Foto: Peter Silec)
Skozi dinamiko gibanja in odnosov se Peternelj izogiba vsakršni enoznačni podobi Wilda in njegove literature; ko ga že skoraj približa na rob žrtve, se umakne in ga...
In plesišče Kluba K4 je res napolnilo okrog 200 žensk. »Mediji so se še dolgo ukvarjali s to šokantno informacijo. A jaz sem se med odklonskimi takoj...
Antiutopični romani na videz vedno prikazujejo nekakšen oddaljen futuristični svet, čeprav vsi vemo, da to ni nikakršna znanstvena fantastika, temveč...