Skozi dinamiko gibanja in odnosov se Peternelj izogiba vsakršni enoznačni podobi Wilda in njegove literature; ko ga že skoraj približa na rob žrtve, se umakne in ga že ustoliči kot izjemno lucidnega cinika ter tako ciklično vihti njegov lik od ene skrajnosti k drugi, ne da bi pri tem podlegel tipizacijam. Branko Jordan kot recitator v svoji čisti izreki in natančno odmerjenih akcentih (repeticijah) izriše rahločutno razpoloženje jetnika, ki dan za dnem srečuje tujo smrt, se poskuša spomniti oblike neba in stisko preusmerja v umetnost. Spotoma prevzame

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.