Ko je predsednik republike Borut Pahor na volilno nedeljo zvečer v vzdušju, ki je bolj kot na veselo svatbo spominjalo na sedmino, med kislimi smehljaji obljubljal, da se bo v novem mandatu manj fotografiral in pogosteje oglašal, so v tej napovedi najbrž le redki zaslutili maščevalno grožnjo: prav, bom pa govoril, vi pa boste še hudo obžalovali očitke o moji neodločnosti, o mojem domnevnem molčanju, ko bi bilo treba reči kaj tehtnega, o medijski figuri provincialnega plejboja, ki je za posnetek na instagramu pripravljen početi marsikaj; o, kako krepko se bodo tolkli po trdih beticah kritiki, ki so se norčevali iz predsednika in mu očitali populistično trivializacijo funkcije, pa tudi opravilno nekompetentnost, ko je šlo za resne politične naloge. Vse to je skozi prisiljene nasmehe govoril Pahorjev kamniti obraz, takšna sporočila so se prebijala izpod skopih besed, ki jih je novoizvoljeni predsednik v formi standardnih priložnostnih fraz tisti večer namenil svoji naciji. In res: ko smo prejšnji teden na straneh tega časopisa brali predsednikov intervju, smo lahko kaj hitro spoznali, da bo treba odslej Pahorjeve besede, ali kar njegov diskurz, razumeti in interpretirati z resnostjo, ki bo na ravni zagatnosti časa, v katerem živimo, pa tudi negotove prihodnosti, ki nam je še namenjena.
V primeru sirskega begunca Ahmada Shamieha, ki je, kot kaže, obležal pod kolesjem pravne države, zdaj pa v bolnišnici čaka na izročitev Hrvaški, se je slovenski pre...
