Lep septembrski dan je bil zunaj, zato sem ob dveh popoldne skoraj stekel z vaje za Hlapce in se pri Kongresnem trgu vkrcal na šestico. Avtobus je bil skoraj prazen, zato sem poiskal prosto mesto in sedel. To naredim le redkokdaj; tistih nekaj postaj do doma se najraje peljem stoje. Le kaj mi je bilo, da sem se tokrat skoraj nezavedno stlačil na prazen sedež v zadnjem delu avtobusa? Mudilo se mi je, kajti doma me je kot vsak dan čakala pasja žival, ki jo je treba peljati do parka, saj že od jutra sameva v praznem, zaklenjenem stanovanju. Kako neki doživlja in razume to svojo katorgo, se sprašujem vsakič znova, ali muko čakanja vendarle odtehta veselje ob moji vrnitvi tam nekje na drugem koncu pasjega časa? Ko zjutraj odhajam (P. in J. sta odšli že prej), mi včasih nameni pogled, poln neke elementarne in že skoraj vesoljne zamere, da bi najraje poklical v gledališče in odpovedal sodelovanje, naslednji dan pa se ignorantsko pretvarja, da spi; takrat mi je še težje oditi.
Peljem se tako s šestico in v mislih premlevam prizor, s katerim se mučim že nekaj dni, pa nikakor ne zaživi, kajti zamisel, ki sem jo pripravil vnaprej, se je izka...