Ali gledališče človeku lahko spremeni življenje, kot mi zatrjujejo ljudje po ogledu kake predstave? Seveda mi godi, če omenijo prav mojo predstavo, hkrati pa ob takšnih priložnostih še vedno nerodno zrem v tla in ne vem, kaj bi rekel, ob tem pa si mislim, da najbrž pretiravajo, da se jih je kakšna stvar morda dotaknila, to že, nemara so se čustveno poistovetili z zgodbo, z junakovo usodo ali samo s kakšnim prizorom. Da pa bi predstava usodno zamajala in preusmerila življenje? Toda: gledališče je že po definiciji prostor številnih srečevanj in trkov; svetov, idej in ljudi. Vendar pa se na predstavi pogosto srečajo tudi ljudje, ki bi se ob naključnem srečanju zunaj, v »življenju«, na daleč izognili drug drugemu. Izbrali so pač svojo pot skozi čas in zgodovino. V gledališču pa je srečanje neizogibno. Takšno zgodbo pomnim z ene mojih predstav pred mnogimi leti.
Bilo je aprila 1984 na predpremieri Kocbekovega Strahu in poguma na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in CD...
