– gospoda Možino, da ponovno povabi (sicer neplačnika RTV-prispevka) Janeza Janšo na ekskluzivni intervju, kjer bo lahko razjasnil tisto, kar mi, neposvečeni, še ne vemo v zvezi s »samomorom« vojaka Blaža Furjana;
– predsednika republike, da se oglasi v pomembnem trenutku in s svojim apelom pospeši rešitev pod preprogo pometenega zločina in tudi ostalih grehov, predvsem da se zavzame za odprtje Mogetovega dosjeja;
– g. Dežmana, da za trenutek pozabi na kosti ubogih žrtev povojnih pobojev in pomaga »izkopati« žive udeležence umora Blaža Furjana;
– gospo Spomenko Hribar, da zbere pogum in s svojo avtoriteto zahteva rešitev primera Furjan;
– g. ministra Klemenčiča, ki je zamudil že kar nekaj vlakov pri reševanju pravosodnih zagat; morda pa si z rešitvijo primera Furjan le reši svojo vest in osebno čast;
– in nazadnje (ne zamerite, zadnji ste zato, ker samo še vam verjamemo) Matevža Krivica, ki bi moral pravosodnemu sistemu samo pokazati pot in način, kako se rešuje šolski primer umora iz koristoljubja – ali pa nam, civilni družbi, svetujte, na kakšen način (peticija?) pripraviti pravosodje, da opravi svoje delo. Vi ste zadnje upanje naše države, sicer ostanemo prepuščeni sami sebi.
Moj razmislek: kadar sem naredil prometni prekršek (za nekaj km/h prehitra vožnja), mi na pamet ni padlo, da ne bi plačal kazni, pa tudi državi ni padlo na pamet, da bi moj prekršek pometla pod preprogo. Zakaj se pri vseh hudih prekrških, kriminalnih dejanjih in celo umoru to tako zlahka zgodi?
Za tiste, ki si še niste ogledali filma V imenu resnice na youtubu, je to po izjavah Mitje Kunstlja skorajda že državljanska dolžnost.
Srečo Knafelc, Krvava Peč
