Begi in upori zapornikov ter uporaba sile in orožja v zaporih

Begi zapornikov

Prva naloga zapora je preprečevanje begov zapornikov, saj se s tem najbolj zanesljivo doseže osnovni namen zaporne kazni, to je vsaj začasno (v Sloveniji praktično do 30 let) ali trajno (dosmrtni zapor ali smrtna kazen) varstvo družbe pred kriminaliteto. Merilo za ocenjevanje uspešnosti delovanja zaporov je čim manj begov in uporov. Ob tem pa ni pomembno samo število begov, temveč tudi njihova nevarnost glede na večjo ali manjšo uporabo sile in orožja s strani zapornikov ali s strani paznikov, policistov ali vojakov, saj vsaka uporaba orožja pomeni nevarnost za življenja zaporskih delavcev in zapornikov. Danes prevladuje stališče, naj bo zapornik nadzorovan samo toliko, kolikor je potrebno za preprečitev njegovega bega. Za preprečevanje begov je treba zapornike ustrezno razporediti v nevarnostne skupine, glede na njihovo begosumnost in družbeno nevarnost. Pri tem nekatere države razporejajo nevarne zapornike enakomerno po vseh zaporih, druge pa vse nevarne zapornike razporedijo v enega ali več zaporov z največjo varnostjo. Doslej se niso uresničila pričakovanja, da bi manj begosumni zaporniki preprečevalno vplivali na bolj begosumne zapornike, saj ti vedno iščejo in tudi najdejo možnost za beg. V zaporih se poskuša doseči ravnotežje med elektronskim nadzorom in klasičnim osebnim nadzorom paznikov, ki s svojo navzočnostjo ter z nadzorstvenimi pregledi celic in zapornikov ter njihove pošte in obiskovalcev ustvarjajo »varen« zapor. Pazniki, ki imajo pogosto premalo časa za temeljite preiskave prostorov, v katerih živijo zaporniki, ugotavljajo, da ne glede na to, koliko prepovedanih nevarnih predmetov za napad na paznike ob begu ali uporu, najdejo pri zapornikih danes, bodo le-te našli tudi jutri in pojutrišnjem, ker bodo zaporniki vedno skrivali prepovedane (nevarne) predmete.

Z družbenega in ekonomskega stališča se zastavlja vprašanje, koliko naj bo v zaporih nadzora nad zaporniki zaradi preprečevanja begov in ali morajo zapori preprečiti vse bege. Vprašanje je tudi, ali je strah pred begi zapornikov sploh upravičen, glede na dejansko majhno nevarnost pobeglih zapornikov na prostosti, in ali so upravičeni visoki stroški za nadzor zapornikov. Težava je tudi v tem, da ni dovolj strokovnega znanja za zanesljivo določanje stopnje begosumnosti in družbene nevarnosti vsakega zapornika. Tako vodje zaporov in zaporski delavci, zlasti pazniki, nenehno razmišljajo o varnosti zapora, ne da bi natančno vedeli, kakšna je resnična nevarnost begov in koliko je begosumnih nevarnih zapornikov. Vprašanje je tudi, zakaj se ljudje na prostosti tako bojijo zapornikov in zakaj zahtevajo predvsem varne zapore, ne glede na visoke družbene stroške. Težko je odgovoriti na vprašanje, ali je treba – in če da, koliko – zapornike nadzorovati med delom v zaporskih delavnicah, v jedilnici, v spalnici, pri rekreativnih dejavnostih, na sprehodih, med obiski družine, pri spremljanju na sodišče ali k zdravniku. Danes je povsod po svetu namen večine dejavnosti v zaporih preprečevanje begov, zato države porabijo 90 odstotkov denarja za varstvo in nadzor zapornikov ter le 10 odstotkov za njihovo prevzgojo, rehabilitacijo, rekreacijo, šolanje in poklicno usposabljanje. Na splošno je prevzgoja (resocializacija) obsojencev dovoljena le do stopnje, dokler ne ogroža varnosti zapora, saj je varnost edino, kar od zaporov zahteva država in pričakuje javnost.

Namen bega je, da se zapornik vsaj začasno – nekateri pa tudi trajno, če jim beg uspe ali so med poskusom bega ubiti – reši omejitev, ki jih prinaša zapor. V pravnem pomenu se glede na zagroženo kazen ločuje med »begom z uporabo sile« in »begom brez uporabe sile«, ko zapornik »samo odide« iz zapora ali se po dovoljenem izhodu ne vrne v zapor. Kolikor lažje je uresničiti beg, toliko manj nasilja bodo zaporniki uporabili pri begu. Po ocenah strokovnjakov največ 10 do 20 odstotkov zapornikov potrebuje strog nadzor zaradi visoke družbene nevarnosti prej storjenih kaznivih dejanj in preprečevanja pričakovanih nevarnih kaznivih dejanj po uspelem begu. Zato bi večina obsojencev s krajšimi kaznimi (ki so praviloma posledica lažjih kaznivih dejanj) lahko živela v bolj svobodnem režimu prestajanja kazni, z manjšim nadzorom, torej živela v režimu polodprtega ali odprtega zapora.

Zaporniki, zlasti tisti z daljšimi kaznimi, pogosto razmišljajo o begu kot edini možni rešitvi iz stiske, v kateri so se znašli v zaporu. Beg je običajno rezultat osebne odločitve zapornika ter izraz želje po lastnem urejanju (in uživanju) življenja na prostosti. Uresničeni beg je običajno posledica dolgotrajne osebne psihološke borbe in odločanja za ali proti begu. Zapornikova kazniva dejanja med begom (tatvina avtomobila, vlom v zidanico, v vikend ali v trgovino s hrano in obleko) niso nujno izraz njegove družbene nevarnosti, temveč so lahko le posledica potreb med begom, ki ga prisilijo, da postane vlomilec ali tat.

Odkar zapori obstajajo, so zaporniki bežali, zato bodo tudi v prihodnje, kljub preprečevalnim ukrepom, nekateri begi uspešni, pa ne le zaradi pomanjkljivosti ali napak nadzorstvene tehnologije in nepazljivosti (malomarnosti) paznikov, temveč predvsem zato, ker je zaporniku, ki se odloči za beg, to skoraj nemogoče preprečiti, saj vedno najde način in sredstva za beg. Doslej (še) ni bilo mogoče zgraditi zapora, iz katerega kateri od obsojencev ne bi vsaj poskušal pobegniti ali je celo pobegnil (ob strani puščam dejstvo, da so bili številni zaporniki med poskusom bega ali kasneje ubiti). Toda tako »varen« zapor bi lahko bil upravičen samo za obsojence, ki prestajajo dosmrtni zapor ali čakajo na izvršitev smrtne kazni, ne pa za obsojence, kaznovane na časovno določene zaporne kazni (v Sloveniji tudi v zaporu na Dobu pri Mirni, ki je namenjen za prestajanje najdaljših kazni, le manjši delež obsojencev prestaja kazni, daljše od 3 ali 5 let, in le izjemne so kazni 15, 20 ali 30 let zapora). Ob vsakem razmišljanju o nadzoru nad zaporniki je treba upoštevati dejstvo, da bodo begi in upori zapornikov vedno pomenili »pričakovano tveganje« delovanja zaporov, ki ga ni mogoče odpraviti (kot so kljub vsem varovalnim ukrepom »normalno« pričakovane smrti vojakov na fronti, alpinistov v gorah ter pešcev in voznikov na cestah).

Psihologija množice

Psihologija poglobljeno proučuje velike skupine ljudi, naključno (nogometna tekma, demonstracije) ali načrtno (zapor) zbranih na majhnem prostoru. Množica je običajno kratkotrajna skupina ljudi (gledalci na nogometni tekmi, udeleženci delavskih stavk ali množičnih demonstracij, 2000 obsojencev v enem ameriškem zaporu), za katero velja pravilo, da kolikor večji je pritisk v množici, toliko večja je verjetnost izbruha upora in nasilja. Za množico so značilni razosebljenje posameznika, zoženje posameznikove zavesti samo na trenutno dogajanje, visoka čustvena dovzetnost (emocionalna indukcija) in poistovetenje zelo različnih osebnosti, kar vse olajša usmerjanje množice v razdiralno vedenje.

Na vedenje množice delujejo pospeševalni dejavniki, ki povečujejo verjetnost nemirov ter nasilja, in zaviralni dejavniki, ki to verjetnost zmanjšujejo. Moč upora in stopnja nasilja množice sta zato rezultat razlike med močjo pospeševalnih in močjo zaviralnih dejavnikov. Pri tem je treba upoštevati še vmesne dejavnike (spremenljivke), ki neposredno vplivajo na izbruh nasilja ali upora, ter vse predhodne dejavnike, ki pogojujejo vmesne dejavnike (pomembno je, kakšni ljudje prevladujejo na nogometni tekmi ali na demonstracijah, kako so razpršeni med množico varnostniki, redarji in policisti in kakšna prisilna sredstva uporabi policija v prvih trenutkih izbruha nasilja (Slovenija je pravkar iz strahu pred množico kupila nov 30 ton težak vodni top za 1,160.000 evrov, ker prejšnji, trideset let stari vodni top, ki ga je policija uporabila le enkrat v vstajah 2012. leta, ni več zagotavljal zadostne varnosti slovenske države). Pri ocenjevanju verjetnosti nasilja in upora množice imajo vsi našteti dejavniki vlogo možnih sprožilnih dejavnikov, ki so deloma rezultat predhodnega opazovanja posameznikov (prepoznavanje nevarnosti domačih in tujih navijačev pred nogometno tekmo, prepoznavanje nevarnosti in begosumnosti zapornikov), pa tudi opazovanja množice kot celote, saj je je vedenje množice odvisno od osebnosti, socialnega položaja in (sub)kulture posameznikov, ki se znajdejo v množici in se zato vedejo kot množica.

Največkrat je nemir ali upor množice povezan s pritiskom okolja ali s količino doživetega nasilja (na primer s strani policije, paznikov v zaporu). Pomemben je subjektivni občutek doživljanja pritiska, kot ga zaznava posameznik v množici. V množici sprožajo osebni psihološki odzivi na zaznave zunanjega okolja negativna čustva in napadalnost (agresivnost), kar je posledica prenosa čustev (socialna indukcija) v množici in nalezljivosti vedenja v množici, zato se nemir in upor širita kot požar. Posledica prenosa čustev v množici je povečana sprejemljivost posameznikov za posnemanje vedenja množice. Vse te procese omogoča in pospešuje močna čustvena vznemirjenost zaradi gneče v množici. Vedenje posameznika v množici je pod vplivom drugih ljudi, posameznik je torej brez lastne odgovornosti za svoje vedenje. V množici sprožijo prenos negativnih in sovražnih čustev majhne jedrne skupine ali posamezniki z razdiralno usmerjeno osebnostno strukturo. Prenos čustev v množici povečuje upanje na uspeh in zmanjšuje strah posameznikov glede posledic vedenja.

Pospeševalni in zaviralni dejavniki uporov zapornikov

Upor se zgodi, kadar pazniki za krajši ali daljši čas izgubijo nadzor nad večjim številom zapornikov v posameznem delu zapora. Pri nastanku upora delujejo trije medsebojno odvisni dejavniki: verjetnost upora, strah pred posledicami in upanje na uspeh. Verjetnost upora je najbolj odvisna od dejanskega ali subjektivno doživetega zunanjega pritiska: kolikor hujši je pritisk, toliko večja je verjetnost upora, saj je osnovni namen upora zmanjšanje zunanjega pritiska ali odstranitev vira pritiska (beg, uboj paznika). Najpomembnejši zaviralni dejavnik uporov pa je človekov strah pred neugodnimi posledicami (telesne poškodbe, smrt, kazen zaradi upora in uboja paznika). Pritiski in grožnje paznikov (in predpisov) o posledicah upora so glavni spodbujevalec strahu. Zato državni represivni organi povečujejo pritisk na zapornike z grožnjami, da bi jih odvrnili od upora ali bega z uporabo sile ali orožja. Upora ne bo, če je strah pred neugodnimi posledicami enak ali večji od zaznanega pritiska. Upanje v uspeh upora je najmočnejši pospeševalec upora, pri čemer je pomembna vera v dobro organizacijo in izkušenega vodjo upora (včasih pa tudi upanje v božjo pomoč in čudež). Upanje v uspeh upora je subjektivna spremenljivka, na katero vplivajo številni osebni in družbeni dejavniki, zato je presoja verjetnosti uspeha upora lahko tudi napačna.

Upori zapornikov in jemanje talcev

Upori, protesti, nemiri in nasilje v zaporih ter posamezni ali skupinski begi so se dogajali, ko je bil zaporski režim trd, se dogajajo tudi danes, ko so razmere v zaporih bolj človeške, in se bodo verjetno vedno oziroma vsaj tako dolgo, dokler bodo obstajali zapori, saj so znak psihološkega zdravja zapornikov, ki ne morejo dolga leta, desetletja ali do smrti v zaporu prenašati krutega, nečloveškega in poniževalnega zaporskega režima ter omejevanja prostosti. Zato je treba zaradi možnih neugodnih posledic upore, nemire in organizirane bege z uporabo sile zapornikov in jemanjem talcev jemati kot resne in nevarne dogodke za zaporniške delavce in same zapornike. Običajno gredo v upor najbolj nezadovoljni in jezni zaporniki, ki nimajo nič izgubiti, zato tvegajo »vse ali nič«, pri čemer »nič« lahko pomeni tudi smrt. Tako ob uporih, nemirih, begih zapornikov in jemanju talcev ravnanje državnih organov (policije) »po predpisih« lahko pomeni tudi uvod v krvavo dramo, kar so dokazali številni primeri v svetu. Izkušnje potrjujejo, da so vodje uporov pri svojih odločitvah pogosto nepredvidljivi in nevarni.

V ZDA (in drugod po svetu) zaporniki za talce pogosto vzamejo zaporske delavce, zato napad na upornike z orožjem ogroža tudi življenja teh delavcev – talcev in seveda upornikov. Potem ko je bilo 1971. leta v zaporu Attica (ZDA) v napadu policije in vojske ubitih 33 upornikov in 10 paznikov, se je pojavilo vprašanje, ali v nevarnih kriznih položajih zoper upornike uporabiti silo in orožje ter tvegati življenja talcev in upornikov, ali pa s pogajanjem z uporniki varovati človeška življenja. Ko so številne izkušnje dokazale, da je pogajanje pogosto bolj uspešno kot nasilje, se je začela spreminjati politika ravnanja države ob uporih zapornikov, njeno bistvo pa sta popuščanje in pogajanje, z namenom čuvanja človeških življenj.

Dejstvo, da so v 25 uporih v ZDA zaporniki zajeli talce, vendar nihče ni bil ubit, dokazuje, da je reševanje talcev lahko uspešno tudi brez uporabe sile zoper upornike. Uboji talcev v uporih zapornikov so običajno posledica tega, da policija uporabi silo in orožje, in obratno, obsojenci talcev ne ubijejo, če se je kdo pripravljen z njimi pogajati. Pri tem sta lahko cilj pogajanja končanje upora in rešitev talcev, ali pa je namen navideznega pogajanja zavlačevanje, zaradi priprav napada na upornike in reševanja talcev. Izjemoma sta lahko uspešna tudi daljše odlaganje pogajanj in čakanje, da se uporniki čustveno pomirijo ter prenehajo z uporom in grožnjami in se zavedo, da bodo za žive talce manj kaznovani za kot mrtve. Z uporniki se lahko pogajajo le posebej usposobljeni višji uslužbenci uprave za izvrševanje kazenskih sankcij ali ugledne osebe iz javnega življenja, ki uživajo zaupanje zapornikov, nikoli pa se ne smejo pogajati upravniki ali uslužbenci zapora, saj je upor uperjen prav proti njim. Izkušnje kažejo, da uporniki talce najpogosteje ubijejo v prvih minutah upora, ko zbirajo talce, da bi jih kasneje uporabili za doseganje svojih ciljev. Pazniki so pogosto poškodovani tudi v primeru, ko se upirajo in namesto svojega življenja »rešujejo« zapor. Največkrat uporniki ubijejo paznike šele po tem, ko poskuša policija talce rešiti (s čimer pa torej v bistvu povzroči njihovo smrt). V praksi se je pokazalo, da so obsojenci redko jezni na paznike, saj ti le izvršujejo ukaze višjih uslužbencev zapora, in pogosto med pazniki in obsojenci obstajajo prijateljski odnosi (zlasti z obsojenci, ki prestajajo dolge ali dosmrtne kazni ali čakajo na usmrtitev), saj jih povezuje ista »usoda«, skupno življenje dan in noč. Obsojenci so jezni le na paznike, ki zlorabljajo svojo moč in nečloveško ravnajo z njimi, poštenega in pravičnega paznika pa spoštujejo.

Uporaba sile in orožja pri zatiranju uporov zapornikov

V zgodovini zaporov so se krizni položaji pogosto reševali z nasiljem zapornikov ter uporabo sile in orožja proti upornikom. Ko so po uporih v ameriških zaporih pazniki zahtevali večjo varnost pred zaporniki, osebne alarmne naprave, močnejšo oborožitev, več paznikov za nadzor nevarnih zapornikov, razdelitev zapora na manjše enote in nadzor zapornikov s TV-kamerami, je država zaposlila več paznikov, ustanovljeni so bili novi strogo nadzorovani zaprti oddelki za najbolj nevarne zapornike (»maximum security«), zakon je dovolil strožje obravnavanje upornikov, uvedeni so bili strogi pregledi obiskovalcev in pošte zaradi preprečevanja vnosa orožja, uveden je bil strog nadzor nad premiki zapornikov znotraj zapora zaradi nevarnosti njihovega združevanja v večje skupine.

Čeprav v Sloveniji doslej ni bilo večjih uporov, protestov in nemirov zapornikov, to ne pomeni, da jih ne bo (v slovenskih zaporih je poleg Slovencev tudi sorazmerno velik delež tujih državljanov številnih narodnosti, religij in kulture in nekateri so obsojeni tudi na daljše kazni). Zato morajo biti za ravnanje v nevarnih kriznih položajih ob uporih izdelana natančna strokovna navodila, v katerih morata imeti prednost nenasilno reševanje napetosti in pogajanje z uporniki, saj po neuspešnem pogajanju še vedno ostaja možnost uporabe sile in orožja. Posebno skrb zahtevajo priprave na primer jemanja talcev, pri čemer mora prevladati razum, ne čustva, ter čuvanje življenj talcev, pa tudi življenj zapornikov in policistov. V načrtu vsakega zapora morajo biti natančno določene osebe za odločanje v kriznih položajih, osebe za pogajanje z uporniki in »komandanti« za napad na upornike. Pogajalcem in »komandantom« je treba natančno določiti njihova pooblastila, saj se v vzdušju čustvene napetosti in čustvenega odzivanja na krizne položaje ni mogoče zanašati na trenutne »razumne« odločitve. Pri zatiranju uporov s silo in orožjem sta pomembni načrtna taktika in skrb za čim manj žrtev ter poškodb talcev in upornikov. V začetku upora je uporaba sile smotrna le tedaj, kadar se s tem upornikom lahko zanesljivo prepreči utrjevanje taktičnih položajev, zajemanje talcev in onesposobitev paznikov.

Opisano dogajanje v ameriških zaporih je lahko koristno tudi za slovenske razmere, saj pripomore k spoznavanju psihologije zapornikov in njihove pripravljenosti na tveganje ter žrtvovanje svojih in tujih življenj za uresničitev njihovih idej. Dejstvo, da v Sloveniji doslej ni bilo nevarnejših oblik izražanja nezadovoljstva zapornikov, je po eni strani odraz dokaj visoke ravni pravic zapornikov v Sloveniji, na drugi strani pa je treba upoštevati dejstvo, da so v Sloveniji izrečene zaporne kazni krajše kot v ZDA, zato obsojenci »lažje« prestanejo svojo časovno natančno določeno kazen, poleg tega pa je večina zapornikov pogojno odpuščena pred iztekom kazni. Tudi ravnanje zaporskih delavcev z obsojenci in splošno družbeno vzdušje (socialna klima) sta v slovenskih zaporih na dosti višji strokovni in človeški ravni kot v ZDA (glej ameriške filme o življenju zapornikov). Po drugi strani pa med ameriškimi in slovenskimi zaporniki ni razlik v njihovih človeških potrebah med prestajanjem kazni, saj si vsi želijo, da bi zaporski delavci z njimi ravnali čim bolj človeško. Kot rečeno, doslej v Sloveniji ni bilo uporov in tako radikalnih ter nasilnih gibanj zapornikov kot v ZDA, in še naprej si je treba prizadevati, da jih nikoli ne bo, saj so življenja zapornikov in zaporskih delavcev dragocena in država mora storiti vse za njihovo varstvo. Zato naj še naprej velja, da je upore in nasilje v zaporih lažje preprečevati kot pa jih zatirati in žrtvovati človeška življenja.

Primeri reševanja uporov v zaporih v ZDA in posledice uporov

1912, Nebraska Prison: v uporu 1000 obsojencev so bili ubiti 3 obsojenci in dva paznika.

1927, Folksom Prison California: zaporniki se niso hoteli vrniti v svoje celice, v napadu so bili ubiti 3 pazniki in 9 obsojencev.

1929, Colorado State Prison: obsojenci so zajeli 17 paznikov in zahtevali avto ter prosto pot. Ker uprava pogojev ni izpolnila, so ubili 4 talce. Med napadom je vodja upora ubil še 4 policiste in sebe.

1946, Alcatraz Island Federal Penitentiary: obsojenec je pazniku vzel ključe in odprl skladišče orožja. Oboroženi uporniki so zajeli paznike in jih poskušali zamenjati za čoln, s katerim bi pobegnili z otoka. Med napadom so uporniki ubili dva talca, vojska pa je ubila vodjo upora in dva upornika.

1952, Michigan State Penitentiary: čeprav so obsojenci zajeli talce ter požgali in razbili zapor, se je guverner z njimi pogajal in ugodil njihovim zahtevam.

1959, Montana State Prison: obsojenec je paznika polil z bencinom in zažgal, odklenil omaro z orožjem in upornikom razdelil 30 pušk, da so zajeli vse paznike in ubili upravnika zapora. Po napadu vojske so se uporniki predali, vodja upora pa je ubil svojega ljubimca in sebe.

1967, Menard State Penitentiary: čeprav so v začetku upora obsojenci ubili 3 paznike in zajeli več talcev, se je po pogajanjih upor mirno končal in talci so bili rešeni.

1968, Oregon State Penitentiary: upor 700 zapornikov se je končal, ko jim je guverner obljubil izboljšanje razmer in takoj zamenjal paznika, ki je bil vzrok upora.

1970, Soledad Prison: v uporu 13 oboroženih črncev je beli paznik tri ubil, zato je vodja črncev Jackson črnce pozval, naj maščujejo smrt tovarišev. Ko je sodišče odločilo, da je paznik ubil tri črnce v »zakoniti samoobrambi«, je Jackson »morilca« ubil, zato ga je sodišče, ker je že prestajal dosmrtni zapor, obsodilo na smrt v plinski celici.

1971, San Quentin State Prison: zagovornik je med obiskom na smrt obsojenemu Jacksonu izročil pištolo, s katero je ugrabil paznika in osvobodil 30 obsojencev, da bi mu pomagali pri begu. Uporniki so ubili 6 paznikov in dva zapornika, ki sta poskušala pomagati paznikom. V napadu policije sta bila ubita dva upornika in Jackson, ki se je tako izognil usmrtitvi v plinski celici.

1971, Attica Correctional Facility (New York): upor v tem zaporu se še danes šteje za »najbolj smrtonosen« upor v ZDA. Upor 1000 obsojencev je izbruhnil, ko so pazniki pretepli enega od obsojencev. Uporniki so zajeli 11 paznikov ter jih preoblekli v obsojenske obleke, da jih ni bilo mogoče ločiti od obsojencev. Čeprav so se želeli uporniki pogajati, je guverner ukazal napad vojske in policije s helikopterji in solzivcem. V 15-minutnem napadu je bilo ubitih 33 upornikov in 10 talcev – paznikov, ki so jih ubile krogle »njihovih kolegov«. Geslo oziroma zahteva upornikov je bila: »Želimo živeti kot ljudje ali umreti kot možje«. Ko so po uporu državni funkcionarji ugotovili, da bi morala biti večina zahtev upornikov rešena pred uporom, se je zastavilo vprašanje, zakaj niso bile zahteve upornikov rešene brez (nepotrebnih) žrtev. Pokazalo se je, da v praksi to pogosto ni mogoče, ker se kazenski sistem težko spreminja, saj spremembam v korist obsojencev najbolj nasprotujejo delavci zaporov. Osnovna ugotovitev komisije za raziskavo upora je bila, da uporniki niso poškodovali nobenega talca, temveč so talce ubile krogle napadalcev, ker policija ni sprejela nobenih ukrepov, ki bi preprečili ubijanje v obsojenske obleke preoblečenih paznikov in mirnih obsojencev. Komisija je ugotovila večje napake v načrtu napada, saj ni bil predviden ne signal za napad ne signal za njegov konec, vsakdo je streljal po lastni volji, vodja o napadu ni obvestil zdravstvene službe, zato ni bila pripravljena na reševanje, vojaki in policisti so se znašli v nenavadnem položaju »ubijanja«, za kar niso bili izurjeni, vodja napada ni bil usposobljen za zatiranje upora in ni bil sposoben prevzeti (pre)velike odgovornosti, ki jo je zahteval tak primer. Po mnenju komisije številni pazniki niso bili dovolj strokovno usposobljeni in niso imeli izkušenj za delo z nevarnimi obsojenci. Tragedija v Attici je sprožila vprašanje, ali je pri reševanju kriznih položajev v zaporih bolj uspešno pogajanje z uporniki ali uporaba sile. Izkušnje kažejo, da pogajanje in popuščanje upornikom ne spodbujata in ne povečujeta nasilja upornikov, zato imata prednost pri varovanju človeških življenj.

1987, Atlanta Prison: uporniki so med osebjem zapora zajeli 120 talcev. Ko je paznik enega upornika ubil, so se začela pogajanja z uporniki. Ti so prenehali z uporom in talce nepoškodovane izpustili.

1993, Southern Ohio Correctional Facility Lucasville: v uporu je sodelovalo 450 obsojencev, ki so 8 paznikov zajeli za talce in prevzeli nadzor nad celotnim zaporom. Ko je oblast po 4 dneh zaporu prekinila dovod elektrike in vode, so uporniki ubili enega paznika – talca in 8 obsojencev, ki so čuvali paznike pred uporniki. Vodja upora je ubil tudi obsojenca, ki se je hotel pogajati o prekinitvi upora. Skupaj je bilo ubitih 9 obsojencev in en paznik. Pet upornikov je bilo obsojenih na smrt.

2016, William C. Holman Correctional Facility Atmore: uporniki so zahtevali izboljšanje razmer zaradi prenaseljenosti zapora in poškodovali več paznikov. Po pogajanju se je upor končal.

Brinc, F. (1990): Pravice zapornikov in njihovo varstvo v Sloveniji. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Čelik, P. (1983): Protestni pojavi v zaporih. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 34/3.

Maver, D. (1989): Jemanje talcev pri ropih. Varnost – Strokovni bilten, št. 3.

Pečjak, V. (1990): Psihološki model upora. Anthropos, 22/3-4.

Posega, E. (1989): Ugrabitev talcev. Varnost – Strokovni bilten, št. 3.

Useen, B., Kimball, P. (1989): State of Siege U. S. Prison Riots, 1971–1986. Oxford University Press.

Wilbanks, W. (1973): The Report of the Commission on Attica. Federal Probation, 17/1.