Tako se hodi v klet in ko je december, je res veselo. Že teče vince, vince nam sladko, že vsevedno in širokogrudno komentiramo, primerjamo, degustiramo, kozarček je naš najboljši dirigent in hitro smo uglašeni, »en hribček bom kupil, bom trte sadil«, »zato pa pijmo, pijmo ga, saj je vince, ne voda«, tako nam teče in teče in slej ali prej smo – majavih nog, a gorkih duš – primorani prispeti do »to še spijemo pa gremo«.

E, prijatli! Še nikoli nismo šli, ne da bi prej enega popili. To je tradicija, ki ne zdrži ugovora. V ta namen je moj najljubši štajerski vinar vzpostav

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.