Predvčerajšnjim zvečer se mi je podrl svet. Ne, ne mislim na propadla nemška koalicijska pogajanja, čeprav, no, je bila tista bledo-sivo-zelena Angela Merkel pred mikrofoni zares precej podobna apokalipsi na kljusetu, am, brez kljuseta, kajti Angela Merkel je sama sebi najboljši konj in jaha kar peš, v gležnjarjih in sivem sakoju. A njena neposrečena aktualna pojava za našo skupno prihodnost ne pomeni nič bistveno novega. Le še malo cirkuških norčij, še malo umiranja na obroke, še malo leporečja in precej novega nespretnega političnega cincanja. Moj svet je tega navajen, bo že. Še več: upa si trditi, da je propad nemških koalicijskih pogajanj z luštkanim imenom Jamajka redko videna, veličastna, čeprav zgolj etapna zmaga dobrega okusa in smisla za poštenost.
No, a moj svet, šaljivec, se mi je globalno podrl na čisto drugem vogalu. Sesul. Čez noč sem ga skušala na novo postaviti in skoraj si upam garantirati, da je tako,...
Hej, predsednik, hej, Evropa, hej, svet. Zmeniti se moramo, kajti tu notri, v moji dušici, postaja precej mrko in utesnjeno. Za razlago, kako mi je,...