Chad Jukes je bil ameriški vojak. Pri devetnajstih je služil v Afganistanu, pozneje tudi v Iraku. Decembra 2006 je tam tovornjak, v katerem se je peljal, povozil protitankovsko mino in Jukes si je tako hudo poškodoval petno kost, da so mu morali amputirati spodnji del noge.
Jukes je odrasel s športi na prostem, ob planinarjenju, gorskem kolesu in plezanju. Zdravniki so mu napovedali, da nikoli več ne bo tekel in da bo do konca življenja potreboval močna zdravila proti bolečinam. Ves nesrečen se je zatekel po nasvet na spletni forum organizacije plezalcev z amputiranimi okončinami. Tako se je povezal z Malcolmom Daleyjem, direktorjem organizacije Paradox Sports, ki skrbi za prilagoditev invalidov na rekreacijo. Daley, ki je izgubil nogo v plezalski nesreči, je Jukesa prepričal, da lahko še vedno pleza. Dva meseca po operaciji so Jukes, Daley in drugi člani Paradox Sportsa že plezali skupaj v stenah koloradskega Boulderja.
Amputacija je lahko osvobajajoča
Mladi vojni veteran je kmalu postal ambasador Paradox Sporta in odkril novo strast. »Spominjam se, ko so me prvič povabili na plezanje v ledu. Mislil sem, da je to najneumnejša in najnevarnejša stvar, ki si jo je nekdo izmislil, končalo pa se je kot neverjetna izkušnja. Še isti dan sem si šel kupit čevlje, dereze in cepine. Milo rečeno, bil sem zasvojen.«
Kot predstavnik Paradox Sporta na javnih nastopih pogosto govori o pomembnosti športov na prostem pri rehabilitaciji invalidov in o možnostih, ki bi jih lahko protetična kirurgija ponudila v državah v razvoju. »Invalidom želim pomagati pri vrnitvi k rekreaciji, v naravo, da bi lahko uživali v polnem življenju,« pravi Jukes. »Najprej se mi je zdela amputacija grozna, žalostna stvar, potem pa sem ugotovil, da sploh ni treba, da tako gledam nanjo. Paradoksalno, ugotovil sem, da je lahko celo spodbudna in osvobajajoča.«
Plezanje v visokih gorah
Kot ambasador Paradox Sportsa je Jukes odkril tudi ljubezen do inštruiranja. »Nič ni boljšega kot biti na prostem z nekom, ki še nikoli ni plezal. Krasno se počutim, ko zagledam iskro v očeh človeka, ki se začne ob spoznavanju stvari zabavati,« pravi Jukes. Rad pleza z drugimi. Pred leti so s skupino vojaških veteranov preplezali himalajski šesttisočak Lobuche. »Ljudje vidijo, kako invalidi plezamo, in spoznajo, da smo sposobni narediti bolj ali manj vse,« še pravi Jukes in hkrati priznava, da nekaterih stvari vseeno ne more več početi. »Ne morem več teči tako hitro. Mislim pa, da je veliko olajšanje, ko ugotoviš, da to ni zelo pomembno. Drži, sem invalid, še vedno pa lahko plezam v visokih gorah.«
Lani je Chad Jukes postal drugi invalidni veteran na svetu, ki se je povzpel na vrh Everesta. »Ne gre mi za dokazovanje in velike dosežke,« pravi. »Ne iščem rekordov, nikogar nočem premagati. Če že kaj, želim pokazati drugim, kaj je mogoče, in razbijati predsodke o invalidnosti.«
Njegov naslednji cilj? Osvojiti želi nekaj vrhov v nacionalnem parku Denali na Aljaski. Upa, da bo lahko kdaj plezal tudi v Južni Ameriki, Aziji, Indiji, Afriki, Pakistanu in Afganistanu. »Želim si nadaljevati, dokler moje telo ne bo do konca razpadlo,« pravi ameriški plezalec.
