V bistvu so stalnica že dve desetletji. Sredi devetdesetih let je bilo zaprtih pol manj, po drugi strani pa več zaposlenih kot danes. Ta trend se je nato spreminjal le še na slabše. Vse več je zaprtih, lani je bilo za rešetkami povprečno 1511 ljudi dnevno, medtem ko se število zaposlenih ves čas niža, tako da v zadnjih dveh letih več kot 60 ljudi, ki so iz zaporskega sistema odšli, sploh nismo nadomestili. Glede teh težav smo zato enotni s sindikatom zaposlenih, ki upravičeno opozarja, da dosegamo skrajno mejo še vzdržnega stanja pri razmerju med zaprtimi in zaposlenimi.
Kje vidite rešitve in kakšne predloge ste v zvezi s tem podali pravosodnemu ministrstvu oziroma vladi?Ravno sedaj so v teku aktivnosti, da bi zaposlili določeno število ljudi, tako pravosodnih policistov kot strokovnih delavcev. Morda se v javnosti malce preveč poudarja problem pravosodnih policistov, saj imamo enak problem tudi pri stroki. Potrebe so velike, ne samo zaradi števila, pač pa tudi strukture zaprtih. Razmere so namreč takšne, da nekaterih programov sploh ne moremo več izvajati v polni meri. Mislim predvsem na obravnavo odvisnosti, premalo se dela z nasilneži. S kadri, ki jih imamo, enostavno ne zmoremo uresničiti vsega, kar bi želeli. Zato smo pripravili konkretne predloge in upamo na izboljšanje. Nujno potrebujemo predvsem nove zaposlitve, a zgolj v smislu nadomeščanja tistih, ki so odšli.
Ste lahko še malce bolj konkretni? Po naših podatkih namreč zaposleni pravijo, da bi za normalizacijo razmer potrebovali najmanj 50 do 100 pravosodnih policistov in strokovnih sodelavcev.To so velike številke, a niso daleč od resnice. Zaradi dolgoletne podhranjenosti sistema bi resnično potrebovali več ljudi, a ostajamo na trdnih tleh, saj nam že letos za plače zaposlenih manjka več kot pol milijona evrov, ki jih bo nekako treba zagotoviti. Ne predstavljam si namreč, da bi ob trenutni situaciji in težavah, ki so znane, še odpuščali. Ne glede na vse pa smo realisti, zato ne pričakujemo, da bomo v tako težki situaciji denar dobili čez noč. Računamo torej na postopno zaposlovanje, da bomo sčasoma na neki mehek način prišli do vsaj približno zadostnega števila zaposlenih. Seveda pa je veliko odvisno od gibanja števila zaprtih. Trenutno se na srečo trend naraščanja števila zaprtih ne nadaljuje.
Menda še vedno ni nobenega premika niti glede samooskrbe zaporov, čeprav ste tudi sami razmišljali, da bi lahko z obdelovanjem zemlje obsojenci sami pridelali dovolj zelenjave za vse zapore, ali pa da bi v mizarskih delavnicah izdelovali pohištvo za zapore ali morda celo pisarniško opremo za druge državne organe. Pa še večjemu številu zaprtih bi omogočili delo.Zaposlovanje obsojencev je nedvomno ena ključnih sistemskih nalog in dejstvo je, da se je v zadnjih letih število tistih, ki za rešetkami delajo, znižalo. Dejstvo je tudi, da omogočanje dela nekaj stane in da bo država morala zagotoviti določena sredstva v ta namen. Znotraj tega pa obstaja tudi vprašanje samooskrbe, v zvezi s katerim lahko povem, da v celjskem zaporu v okviru javnega gospodarskega zavoda denimo že izdelujejo pohištvo, saj so dva nova oddelka na Dobu, odprta leta 2011, opremili prav oni. A treba bo zagotoviti predvsem ustrezne pogoje, da se bodo zadeve lahko začele premikati na bolje. Neke vire seveda imamo na voljo, recimo zemljo za obdelavo. Takšno delo je zanimivo tudi za zaprte, saj ne gre za delo za tekočim trakom, temveč na prostem. Osnovni problem pa je, da potrebujemo začetni vložek.
V preteklosti so se že pojavljale ideje, da bi obsojenci za nekatere življenjsko potrebne storitve v zaporu morali plačevati. Kako vi gledate na tovrstna razmišljanja?Ko je bila ta ideja precej bolj aktualna, kot je trenutno, sem poudarjal, da je potreben temeljit premislek. To ne bi bil unikum, saj tovrstne ureditve po Evropi že poznajo, toda hkrati je treba upoštevati kup dejavnikov. Konec koncev tudi »kupno moč« zaprtih, ki je povezana z njihovim socialnim statusom. Ta je pri večini zelo nizek. Glede na to, da zaprtim ne nudimo dovolj možnosti zaslužka, saj ni na voljo dovolj dela, bi bilo cinično in nekorektno, da bi od njih pričakovali ali zahtevali participacijo pri plačilu stroškov.
Kako pa gledate na javno-zasebna partnerstva, ki se včasih ponujajo kot finančna rešitev zaporskega sistema? Takšni modeli so razširjeni v ZDA, vendar so prav iz ZDA znane tudi zgodbe o tem, kakšno finančno breme lahko zaradi interesa zasebnikov pade na svojce obsojencev, konec koncev je vprašljiva že zgolj misel, da večje število obsojencev za nekoga pomeni večji dobiček...Tudi pri tej temi je treba biti previden in zadržan. Izkušnje iz tujine kažejo velika tveganja, da se javno-zasebna partnerstva sprevržejo v dobičkonosnost. Predvsem na račun zmanjševanja pravic zaprtih, slabšanja bivalnih standardov in širitve bremen na svojce zaprtih. Ta ideja je trenutno zamrznjena in se o njej ne pogovarjamo. Čeprav je po drugi strani res, da država zaenkrat ni sposobna financirati gradnje novega ljubljanskega zapora, ki bi nadomestil zapor na Povšetovi, hkrati pa bi rešil tudi problematiko ženskega zapora na Igu, ki je z vidika vzdrževanja – gre za staro graščino – popolnoma neprimeren.
V kateri fazi pa je projekt novega ljubljanskega zapora, o katerem se govori že deset let?Parcela v Bizoviku, katere lastnik je država, je primerna, pripravljena je tudi projektna naloga, ki predvideva rešitev za ljubljanski zapor in ženski zapor na Igu. Toda ideja ostaja le na papirju, sredstev za financiranje namreč ni.
Če je bilo za prestajanje kazni v čim bolj humanih razmerah v zadnjih letih narejenega precej, se po drugi strani položaj zaposlenih kvečjemu slabša. In to kljub temu, da je že dolgo znano, da so preveč obremenjeni, tudi zato, ker se kadrovsko podhranjenost pri pravosodnih policistih rešuje z izčrpavanjem zaposlenih prek nadurnega dela. Zakaj na tem področju tudi v vašem mandatu ni bilo nobenega preskoka?Čez noč se teh sistemskih reči ne da urediti. Nedavno je bila na vladi sprejeta novela zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki prinaša tudi rešitve, ki olajšujejo delo, recimo zmanjšujejo administriranje, ki resnično obremenjuje pravosodne policiste, še bolj pa strokovne delavce. Rad pa bi odgovoril tudi na vašo trditev, ki postaja že nekakšna mantra v našem prostoru, in sicer o domnevnem razkoraku med zagotavljanjem pravic in humanih pogojev zaprtim ter hkratni brezbrižnosti do tega, kar se dogaja z zaposlenimi. To moram demantirati. Ljudje se še vedno premalo zavedajo, da zaposlenim ne more biti prijetno in ugodno, če je zaprtim slabo. Ta korelacija je ravno obratna. V sistemih, kjer so zagotovljeni ustrezni bivalni pogoji, določena raven pravic in ugodnosti zaprtim, je delo lažje. Jasno je, da so bolj zadovoljni oziroma manj frustrirani obsojenci lažje obvladljivi. Hkrati je vse prevečkrat prisotno tudi prepričanje, da mora biti zapor kazen v pravem pomenu besede. Da bi moral biti neugoden, da bi moral boleti.
Kar se tiče konkretnih prizadevanj, pa skupaj s sindikatom opozarjamo na nujnost izboljšanja položaja. Lani so recimo pravosodni policisti opravili okoli 43.000 nadur, kar je absolutno preveč. Zavedamo se, da je to na daljši rok nevzdržno in da to ni rešitev. Moramo pa vedeti še nekaj, kajti tudi to je realnost. Ne vem, če obstaja v tej državi še kakšen sistem razen našega, v katerem praktično ne bi imeli možnosti nekoga zavrniti. Recimo v šolah, vrtcih, tudi v zdravstvu vemo, kako je. Mi pa smo »obsojeni« na to, da moramo vzeti vse, čeprav po drugi strani nimamo neposrednega vpliva na to, koliko novih ljudi pride v zapore.
S tem vprašanjem vztrajamo, ker se položaj z nenormalnim številom nadur in preobremenjenostjo vleče že leta, zaradi česar so mnogi zaposleni tudi razočarani nad vami. Predvsem zato, ker zelo dobro poznate razmere, saj ste tri desetletja delali v našem največjem zaporu na Dobu in ga dolgo tudi vodili. Pravosodni policisti tudi opozarjajo, da je že resno ogrožena varnost v zaporih. Se bo moralo, tako kot na nekaterih drugih področjih, zgoditi kaj resnično hudega, da se bodo odgovorni zganili?Seveda ne. Vse, kar počnemo, gre v smeri zagotavljanja čim bolj normalnih pogojev dela in bivanja v zaporih – za vse. Kar se tiče razočaranja nad mano, lahko rečem, da stanje v sistemu ni dobro in da tudi zadovoljstvo zaposlenih ne more biti takšno, kot bi si želeli. Ob mojem prihodu so nekateri pričakovali, da bo s spremembo na vrhu uprave prišlo do radikalnih kadrovskih rezov in sprememb, a jaz na ta način ne funkcioniram. Nisem pristaš hitrih potez in ustvarjanja vtisa, da se nekaj spreminja. Če greš v menjave, moraš imeti na voljo tudi boljšo rešitev. Moram pa vseeno reči, da do določene mere nekateri zaposleni tudi pretiravajo. Trdim namreč, da je naš sistem pri iskanju rešitev, ki so ugodne tudi zanje, prijazen do zaposlenih. Govorim o razporedih dela in podobnem in po mojem prepričanju je večina zadovoljna. Res smo ponekod v določenih izmenah, recimo ponoči, zmanjšali ekipe, ker smo ocenili, da je to možno, s čimer smo poskušali reševati tudi problem preobremenjenosti. A se potem pojavi druga težava, recimo občutek ogroženosti, ker je pravosodni policist sam z večjo skupino ljudi, kot je bilo običajno.
Ob vseh kritikah moram poudariti še to, da je naš zaporski sistem že dvajset let v vseh pogledih, tako materialno kot kadrovsko, zanemarjen in na margini. V zadnjih štirih, petih letih se nam je proračun, ob tem, da je zaprtih bistveno več kot prej, zmanjšal za deset milijonov, torej za četrtino. Pred petimi leti je znašal 42 milijonov evrov, danes le še 31 milijonov, kar verjetno pove dovolj. Ta razkorak je čedalje večji in se z leti samo še poglablja. Smo pa vsaj s sedanjo ekipo na ministrstvu za pravosodje glede teh zadev usklajeni in nam po mojem mnenju posvečajo dovolj pozornosti.
Javnosti verjetno niti ni znano, da so pravosodni policisti, ki vsak dan delajo z najbolj problematično populacijo v državi, tudi mizerno plačani. Mnogi namreč po nekaj letih delovnega staža, ob tem, da delajo tudi ponoči in za praznike, ne dobijo več kot 700 evrov. Verjetno se strinjate, da takšna plača ni vredna tega, da človek vsak dan praktično nosi glavo naprodaj.Absolutno. Plače za tako težko delo so prenizke, temu lahko samo pritrdim. Vemo pa, kakšen problem je zadaj. Smo del plačnega sistema. V preteklosti smo se vedno nekako priključili policiji, vemo pa, v kakšnem položaju je zdaj policija ali pa vojska, saj delimo isto usodo. Absolutno pa je plačilo za delo, ki je specifično, izjemno zahtevno in težko, prenizko. Še posebej ob dejstvu, da je bila ukinjena tudi beneficirana delovna doba.
Pred nekaj meseci je vodja pravosodnih policistov v enem od zaporov na sindikalni zabavi krepko prekoračil meje dopustnega, saj je nadlegoval več paznikov, pri čemer je eden izgubil živce in ga udaril. Kasneje sta oba dobila opomin pred odpovedjo zaposlitve, kar bije v oči, pa je, da je vodja pazniške službe še vedno na tem položaju, čeprav je razlogov za njegovo zamenjavo verjetno dovolj.Drži, oba sta dobila opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ocena je bila, da je bilo ravnanje obeh skrajno nedopustno, zato tudi ta ukrep. Nismo pa, tudi zaradi pomanjkanja ustreznih drugih rešitev, potegnili bolj radikalne poteze.
V zadnjem času se je moralo za rešetke preseliti tudi nekaj obsojencev z vrha družbene lestvice, bodisi iz gospodarstva bodisi politike. Kakšen varnostni izziv predstavljajo tovrstni obsojenci?Na začetku smo imeli več pomislekov glede pripravljenosti na sprejem tovrstnih obsojencev, zdaj pa imamo že kar nekaj izkušenj. Izkazalo se je, da tudi pri teh obsojencih velja enako pravilo kot pri vseh drugih. Za lastno varnost lahko zaporniki namreč največ storijo sami: z ustreznim obnašanjem, komunikacijo in s primernim odnosom do drugih zaprtih ter da ne izstopajo v kakršnemkoli pomenu. Ne beležimo nobenega resnejšega problema, vsi tovrstni zaporniki so se korektno vklopili v sistem in v sobivanje z drugimi. Lažje je, kot smo pričakovali.
Ko je v zapor na Dobu v povorki odhajal Janez Janša, se je, glede na odziv nekaterih obsojencev, ki so z oken zapora žvižgali, vpili in mahali s cunjami, zdelo, kot da vstopa v gladiatorsko areno. Se prvo razburjenje zapornikov torej hitro poleže?V konkretnem primeru je šlo predvsem za to, da je dogajanje pred zaporom in vzdušje, ki je tam vladalo, vplivalo tudi na zapornike. To je logično. Obsojenci niti na zaprtem oddelku niso povsem izolirani. Dogajanje zunaj na zapornike vpliva na mnogo načinov. A so se zadeve nato povsem normalno odvijale, do zapletov ni prišlo.
V zadnjem času sta v javnosti odmevala samopoškodba pripornika Ivana Radana in samomor priprtega policista, ki se je znašel v vlogi osumljenca v preiskavi preprodaje prepovedanih drog. Iz poročila za lansko leto je sicer razvidno, da lani niste zabeležili nobenega samomora, ste se pa soočili z 18 poskusi. Od obešanja do požiranja žiletk in čistil. Vseh samopoškodb je bilo lani 65, torej osem več kot leta 2013. Ali gre za povečanje stisk med zaprtimi ali so takšna nihanja običajna?Pri tovrstnih interpretacijah je treba biti zadržan. Lani nismo imeli nobenega samomora, letos pa v petih mesecih že dva. Oba sta se zgodila v priporu, kjer do takšnih neljubih dogodkov tudi sicer prihaja pogosteje kot med obsojenci, ki so zaprti že dlje časa. Žal do takšnih dogodkov pride kljub naši strategiji preprečevanja samomorov. Vedno se vprašamo, ali bi se dalo morda storiti več. Iščemo nove načine, toda dejstvo je, da nikoli ne bomo mogli preprečiti vsega. Po vsakem takšnem dogodku preverimo, ali so vsi postopki potekali ustrezno. Tudi v zadnjih dveh primerih nismo ugotovili, da bi kdo opustil dolžno ravnanje ali pa ga slabo opravil. Vsekakor je samomor v zaporu tisto, kar najbolj boli, tudi zaposlene. Za vse vpletene je to izredno stresna situacija. Tudi zame osebno je beg zapornika v primerjavi s samomorom majhna zgodba. Ne, da pobegi niso problematični, toda kljub vsemu v primerjavi s stresom ob samomoru bistveno manj.
Lani je v Sloveniji umrlo šest zapornikov. Vsi so bili starejši od 50 let. Trije so umrli v bolnišnici, dva med prekinitvijo kazni v domu starejših občanov in eden na letnem počitku izven zavoda. Zdravstvene težave obsojencev so lahko resna problematika, po drugi strani pa se pojavljajo tudi domnevna izigravanja zakonodaje, ki se sicer tudi na tem področju spreminja na bolje. Kako vi vidite primer Igorja Bavčarja in njegovih zdravstvenih zapletov?Zaporski sistem omogoča zdravljenje v celoti. Zavodske ambulante so vključene v javno zdravstveno mrežo, v zapore prihajajo zunanji zdravniki in ostalo osebje. Vsi zaprti so obravnavani enako kot drugi bolniki. Če bi dotični prišel na Dob, bi bil zdravstveno pregledan. Če bi zaznali poslabšanje zdravja ali če bi o tem potožil sam, bi vključili medicinsko službo. V kolikor tedaj ne bi bilo zdravnika v zavodu, bi poklicali zdravnika iz zdravstvenega doma Trebnje. To se dogaja vsak dan. Na Dobu praktično ni dneva, ko ne bi rešilno vozilo koga odpeljalo na zdravljenje ali pa ga pripeljalo z zdravljenja.
Najbrž tudi marsikateri povsem zdrav obsojenec v zaporu naleti na stisko, ki se odraža tudi na zdravju? Povišan krvni tlak, depresija, anksioznost in podobno?Seveda. Zdravstvena slika zaprtih je bistveno slabša kot povprečna zdravstvena slika zunanjega prebivalstva. Številni prinesejo bolezni že s seboj, vsekakor pa drži tudi, kar izpostavljate v vprašanju. Tako obremenjujoče situacije, kot je prestajanje kazni, pri ljudeh povzročajo negativne reakcije, ki se pogosto odražajo tudi na njihovi duševnosti in pri telesnem zdravju. Predvsem pri dolgih kaznih se obsojenci soočajo s kupom stisk, z brezizhodnostjo, neperspektivnostjo, odrezani so od svojih socialnih mrež, nekateri so celo povsem brez stikov s svojci in podpore od zunaj.
Po pripovedovanju nekdanjih obsojencev je zlorab psihoaktivnih zdravil in drog v zaporih še precej več, kot kaže uradna statistika. Veliko jih odvisnih – od najrazličnejših substanc – že pride v zapor, nekateri pa odvisnosti razvijejo za rešetkami. Nekatere nevladne organizacije opozarjajo, da se v zaporih problematiki odvisnosti namenja premalo pozornosti, po drugi strani pa je tudi motivacija za zdravljenje odvisnosti pri obsojencih menda kronično nizka. Kako ustaviti ta vrtiljak?Strinjam se, da je ta problematika večja, kot jo beleži statistika. Najboljša osnova za terapijo so zagotovo dobro strukturirani dnevi: delo, izobraževanje in različni programi, ki pomagajo pri grajenju samopodobe, socialnem učenju in podobno. Najslabša sta brezdelje in dolgčas. Pri odvisnikih je seveda nujna tudi ustrezna zdravstvena oskrba, ki jo izvajamo, vendar v premajhni meri. Če želiš izvajati posebne dodatne programe, potrebuješ resurse, ki jih imamo žal premalo, tudi javna zdravstvena mreža pa ne zadosti vsem našim potrebam. Zato je vključenost obsojencev prenizka. Tega se zavedamo.
Ali sistem resocializacije v naših zaporih sploh še deluje in kako, če možnost dela v zaporih, ki predstavlja eno bistvenih komponent resocializacije, počasi postaja skorajda privilegij?Ta proces še vedno deluje. Izjave, da temu ni več tako, so netočne. Na račun dela se je namreč povečal delež vključenih v izobraževanja. Iskali smo druge opcije, kot so denimo nacionalne poklicne kvalifikacije. Na Dobu je že več let zelo močan gostinski program šolanja za kuharja in natakarja. Zgodbe o slabi resocializaciji so posledica tudi slabe metodologije, s katero sami sebi pljuvamo v skledo. V tujini se za povratnike v penološkem smislu večinoma štejejo le tisti, ki se v zapor vrnejo v dveh letih po tem, ko so bili izpuščeni. Pri nas pa za povratnike štejejo vsi, ki se kdaj vrnejo v zapor. Toda statistika niti ni najbolj bistvena. Pomembneje je, da precej nekdanjih obsojencev uspešno funkcionira na prostosti, vendar se o njih ne govori, ker niso problematični, niti se sami ne želijo izpostavljati.
V zadnjem času, predvsem ko mora v zapor kakšna vidnejša oseba iz javnega življenja, sledijo televizijske reportaže, v kakšnih razmerah bo neki znani Slovenec bival za rešetkami. S konotacijo tihega zgražanja nad ne dovolj slabimi bivalnimi pogoji oziroma celo domnevnim udobjem. Ali javnost odvzem prostosti jemlje preveč lahkotno?Da. Premalo je zavedanja, da je odvzem prostosti izjemno hud poseg v integriteto posameznika. Marsikdo razmišlja, da je zapornikom preveč dobro, da to ni nobena kazen in podobno. Da so nekateri celo nagrajeni za slaba ravnanja. Resnica je daleč od tega. Sama omejitev svobode gibanja, tudi na odprtem oddelku, kaj šele zaprtem, je tako hud poseg in kazen, da ni nobenega prostora za razmišljanje, kako obsojencem še bolj otežiti prestajanje kazni. Pri takšnem razmišljanju gre zgolj za maščevalne vzgibe brez premisleka. Po načelu normalizacije je treba pogoje v zaporih približevati razmeram zunaj. Tako glede pogojev bivanja kot glede obveznosti. To je tudi najcenejša opcija. Bolj ko je sistem trd in strog, dražji je. Več nadzora pa prinaša tudi več frustracij in konfliktov in hitro si v začaranem krogu.
Zakonodaja se končno spreminja in odpravlja nekatere anomalije, tudi v smer, da zastaralni roki v primeru izmikanja prestajanju kazni ne tečejo. Primer Zavašnik se tako ne bo mogel več ponoviti. Še vedno pa beg iz zapora ni kaznivo dejanje samo po sebi. Kakšna filozofija stoji za tem? Gre za nekakšno primarno človekovo pravico do želje po svobodi, ki je ne gre odrekati nikomur?Točno tako. Če te država ni zmožna zadržati v zaporu, lahko pobegneš. Zato beg ni kazniv, razen seveda, če je nasilen.
Zanimivo se mi zdi, da ima v takšni skrajno represivni ustanovi s toliko omejitvami ta izjema vlogo nekakšnega skritega upanja in ene redkih svobodnih odločitev.O vaši trditvi glede represivnosti bi se dalo razglabljati. Slovenski zaporski sistem je v kontekstu Evrope zelo liberalen. Zaprti oddelek na Dobu je za evropske razmere povprečen polodprti režim. Videl sem kup tujih zaporov, kjer krepko pretiravajo z vsem, z zidovi, kamerami... Toda oni lahko pretiravajo, saj veliko evropskih držav namenja ogromno sredstev za zapore. Gradijo nove zapore, posodabljajo tehnično varovanje in podobno. Slovenija je v Evropi na repu, kar se tiče sredstev, ki jih ima zaporski sistem na voljo. Toda to še ne pomeni, da je varnost v tujih zaporih tudi boljša. Bolj ko nekoga zapiraš, večji občutek varnosti ustvariš, vprašanje pa je, kakšna je dejanska varnost. Pri nas v zaporih ne beležimo resnih napadov. Pred dvema letoma sem šel na odprtje novega belgijskega zapora, v katerega smo se pustili zapreti kot poskusni zajci. Zapor je bil namenjen obsojencem s kaznimi do treh let, ograjen pa je bil s tremi ograjami, z vso elektroniko, žicami, okoli zapora je bil celo jarek. Človek bi pomislil, da je zapor namenjen dosmrtnim zapornikom.
Varnost je dvorezen meč. Prvi oddelek na Dobu je najbolj varovan in bivanje v njem močno vpliva na zapornike. Gre za oddelek, kjer nimaš stikov z drugimi in si 22 ur na dan v sobi. Čeprav imajo zaporniki v sobi na voljo televizijo, časopis in enkrat na dan telefonski klic, s časom pride do tako imenovane prizonizacije obsojencev. V smislu prilagojenosti na ta njihov mikro prostor. Čim se tak obsojenec zgolj 20 metrov oddalji od svojega mikro prostora, že postane negotov in ne funkcionira normalno. Zato so postopki za odreditev tovrstne osamitve zelo jasni in podvrženi nadzoru, osamitve pa karseda časovno omejene.