Prekrasni. Glede na moč konkurence in tradicije tekmovanja sem vsekakor dosegel svoj največji uspeh. Ko v gimnastičnem svetu slišiš besedo Cottbus, dobi pogovor težo. Poleg tega je bil Cottbus prva tekma svetovnega pokala v novi sezoni, ki ima poleg Melbourna, Dohe in Bakuja najvišjo oznako. Torej sem trenutno vodilni. Mitja Petkovšek mi je vselej govoril, da ne potrebuješ najvišje izhodiščne ocene, saj je bistvo gimnastike v lepi izvedbi elementov. Medtem ko številni telovadci tekmujejo, kdo bo izvedel več akrobatskih prvin, je moje videnje gimnastike drugačno. S takšnim prepričanjem sem si priboril za zdaj svoj največji uspeh.
Omenili ste Mitjo Petkovška. Ste se od njega veliko naučili?Ogromno. In tudi od Aljaža Pegana. Z obema sem bil prisoten na številnih tekmah in prvenstvih. Od blizu sem lahko opazoval, kako postavljata mejnike slovenske in svetovne gimnastike. Sicer sem veliko več časa preživel ob Mitji, saj sva skupaj trenirala. Dal mi je dal številne nasvete tudi onkraj gimnastičnih meja. Mitja in Aljaž pa sta bila vselej moja idola tako v gimnastiki kot zunaj nje.
Pri 29 letih sodite med telovadce v zrelih športnih letih. Do kod seže vaš gimnastični pogled?Med telovadci sem na tekmovanjih med starejšimi. Dokler bom zdrav in motiviran, bom vztrajal. Zavedam se, da se ukvarjam z garaškim športom, pri katerem lahko hitro pride do poškodb. Pogled mi za zdaj seže do naslednjih olimpijskih iger v Tokiu.
Zakaj ste se odločili za specializacijo na parterju in preskoku?Zaradi poškodb. Leta 2009 sem imel težave s križem, zaradi katerih nisem mogel trenirati na vseh šestih orodjih. Najtežje je bilo po treningu na krogih in drogu. Pozneje sem za slovensko reprezentanco na ekipnih tekmah nastopil na štirih orodjih, v zadnjih letih pa sem se osredotočil na parter in preskok.
Se strinjate, da so tekme svetovnega pokala v gimnastiki drugorazredne?V primerjavi z velikimi prvenstvi to drži. Večini tekem svetovnega pokala manjka blišč. Bolj so obiskane tekme pred velikimi prvenstvi, saj se pridejo najboljši telovadci pokazat sodnikom. Sicer pa večkrat manjkajo tako najboljši kot tudi drugi odlični telovadci. Veliko se jih raje odloči, da bodo nastopili za klub, saj tekmujejo v kvalitetni nemški, italijanski ali francoski ligi. Lažje je na ligaški tekmi zaslužiti 500 evrov kot biti drugi ali tretji na svetovnem pokalu, kjer zaslužiš podoben znesek.
Koliko ste zaslužili v Cottbusu?850 evrov.
Trikrat ste bili povsem blizu uvrstitvi v finale velikega tekmovanja na parterju, saj ste bili kar trikrat prva rezerva na evropskem prvenstvu, in sicer v Montpellieru, Moskvi in Bernu. Kdaj boste naredili korak naprej?Odgovora žal ne poznam. Lahko le obljubim, da se bom še naprej trudil. Tudi kolajne si želim, ne zgolj uvrstitve v finale. Z leti bo vse težje, a želja ne bo ugasnila. Verjamem, da sem v Cottbusu naredil dodaten korak k prepoznavnosti. To je v našem športu zelo pomembno.
Dolgo ste čakali gimnastični center. Kako je zdaj, ko ga imate?Ni primerljivo s časi, ko ga ni bilo. Ker tekmujem na akrobatskih orodjih, sem verjetno s centrom pridobil največ. Dobili smo pravi parter, akrobatsko stezo… Zaradi kvalitetnejšega treninga na tekmah dosegam boljše rezultate. Prepričan sem, da bi bili rezultati Saša Bertonclja, Žige Šilca, Alana Dimica, mene in še kakšnega telovadca boljši, če bi imeli vso športno pot takšne pogoje, kot jih imamo v zadnjih letih.
Februarja letos vam je partnerica, nekdanja odlična odbojkarica Simona Fabjan, rodila hčerko Kiaro. Kako usklajujete starševsko vlogo in šport?Nimam težav ne z motivacijo in zaradi kakšne ure manj spanja tudi ne s koncentracijo. Življenje se mi je spremenilo, z mojega stališča le na boljše. Želim si, da se me bo Kiara spominjala kot aktivnega telovadca.
