Iz vsakdanjih sestavin je mogoče skuhati imeniten segedin golaž, ki se bo v tem času, ko temperature nevarno zanihajo pod ničlo, prilegel kot le kaj. In to kljub dejstvu, da njegovo ime velja za zmoto. Ta vojvodinsko-madžarski gurmanski posladek namreč ni povezan z madžarskim mestom Szeged, kot je prepričan velik del Slovencev, temveč gre za popačeno izpeljanko iz priimka Jozsefa Székélyja, novinarja in pesnika iz 19. stoletja, ki mu pripisujejo izvirno avtorstvo székelygulyása oziroma székelykáposzte, kot se jed pravilno imenuje po madžarsko. Hrvati in Srbi mu pravijo sekelji gulaš, kar je precej bližji zadetek od našega segedinca… Njegova sezona traja vso zimo, saj je med drugim priljubljena smučarska jed, izjemno priljubljen pa je, podobno kot sarma, na novega leta dan. Znano je namreč, da zeljnato-mesne jedi, kot so segedinec, sarma in jota, uspešno preganjajo mačka oziroma veseljaško utrujenost, ki se bo v veselem decembru gotovo polotila marsikoga. Poleg tega je praktičen, saj ga skuhamo že kakšen dan vnaprej, nato pa lepo pokritega postavimo na zasenčen balkon, kot veli stara balkanska šega.
Segedin je evergrin
Jed iz kislega zelja in mesa naj bi nastala nekako po sili razmer, če je verjeti zgodbi. Ampak se je obdržala in zapisala med legende.
József Székely, znani madžarski dobrojedec, novinar in pisatelj, naj bi vstopil v neko restavracijo tik pred zapiranjem. Natakar mu je povedal, da je vsega zmanjkalo, ostalo naj bi le še nekaj kuhanega mesa in kislega zelja. Székely je naročil, naj pogrejejo vse skupaj, in nastal je segedin. (Foto: David)
