Motika je osnovno kmečko orodje. Brez motike ni njive, brez motike ni vrta. Z motiko se koplje, izkopava, rahlja, grebe, obrača. S tem se zemlja naredi rahlejša in rodovitnejša. Motika je na vrtu to, kar je plug na njivi, na njivi pa vse to, česar plug ne more storiti, ker je prevelik.
Malo ljudi ve, da je zakladnica motik neizmerna. Samo v Sloveniji poznamo okoli 300 različnih tipov motik. Etnolog Franjo Baš je v šestdesetih letih naredil celo zemljevid slovenskih motik glede na to, kje se je uporabljala določena oblika motike – na Primorskem so imeli raje bolj koničaste motike, v Beli krajini srčaste, na Dolenjskem robate. Oblika je bila predvsem odvisna od tipične prsti v okolju – Primorci in Kraševci so se z ozkimi motikami lažje spopadali s kamenjem – pa tudi od lokalnega kovača, ki je kmete navadno zalagal z orodjem, čeprav so kovači nekoč motike kot nujno orodje prodajali na sejmih. Dolžina ročaja je bila odvisna od uporabnika motike, saj si ga je vsakdo prilagodil tako, da je bil pri delu čim manj sključen. Kot piše Baš, je tudi zato vsak kmet imel svojo motiko in jo je vedno nosil s seboj.
S sodobnostjo so se motike uniformirale. Ljudje pač kupijo tisto, ki jo imajo v največjem vrtnem centru. Ne da bi pri tem pomislili, da je velikost motike odvisna od njihove velikosti, oblika rala od vrste zemlje, ki jo bodo obdelovali, in dela, ki ga bodo opravljali s to motiko. Kot rečeno ni vseeno, ali z motiko plevete v ilovnati zemlji ali rahljate šotno gredo.
Na srečo se tudi pri nas pojavlja vse več različnih motik. Pred leti je bila denimo zelo priljubljena nihajna motika, ki naj bi omogočala lažje delo tudi ljudem, ki imajo težave s hrbtenico, saj omogoča delo z vzravnano telesno držo. Potem so bile priljubljene trapezne motike, ploske ruske motike pa bakrene, na katere prisegajo biodinamični vrtnarji, ker naj bi še posebno dobro vplivale na zemljo.
Korejska motika za vsa opravila
Najnovejši trend so korejske motike. Pravzaprav niso motike, temveč je to tradicionalno korejsko orodje ho-mi, majhno orodje, ki ga korejski kmetje uporabljajo že tisočletja, nemara že kar od bronaste dobe. Od motike se malo razlikuje. Predvsem v tem, da je kovinski vrat rahlo upognjen in se ne nadaljuje v leseni ročaj pod pravim kotom, tako kot motika. Prav tako se razlikuje v tem, da je oblikovan nesimetrično, tako da pri delu vrtnarji lahko uporabljajo obe strani, ne le špice, tako kot pri motiki. »Sile se pri ho-miju prenašajo drugače kot pri motiki, zato za delo z njim potrebujemo manj moči,« meni Bojca Januš, ki orodje uporablja tudi pri prekopavanju svojega vrta: »Prav zato je ho-mi priljubljeno orodje pri starejših in ljudeh, ki imajo gibalne težave.« Ker ima ostro konico in ožje rezilo, je tudi bolj natančen kot motika. Za delo na vrtu se lahko uporablja za vsa opravila, ki jih lahko naredimo z rokami, od pletja, rahljanja, mešanja zemlje in komposta do kopanja lukenj za sejanje, zasipavanja, presajanja, redčenja sadik in podobno. Če si na ho-mi nasadimo dolg ročaj, ga lahko uporabljamo tudi stoje.
Korejsko orodje je primerno za vse tipe zemlje. »Z lahkoto sem ga uporabila v gozdu, ko sem posadila sadiko borovca – brez težav sem z njim naredila luknjo v gozdnih tleh, prepletenih s koreninicami, v katerih bi motiko zelo verjetno polomila,« je prepričana Bojca Januš. Je robustno in trajno orodje, ki ne zahteva posebne nege, le očistimo ga in shranimo pod streho.
Odločitev, kakšno motiko bo uporabljal, je stvar vsakega vrtnarja. Z izkušnjami pa bo vsakdo uvidel, da ni vsaka motika motika.
