Čeprav je še zima, pogled na vrt že pomeni, da razmišljamo tudi o pomladnem prekopavanju, pogovorno štihanju. To naporno vrtno opravilo lahko opravimo jeseni, a še bolje je spomladi. Obračanje zemlje na vrtu je enakovredno oranju na polju. Zemlja se tako obrača, enakomerno izrablja, hkrati pa rahlja. Toda v zadnjem času se vse bolj uveljavlja doktrina vrtnarjenja brez prekopavanja. Brez motike in lopate, brez težaškega obračanje zemlje.
Filozofski nastavki za vrtnarske lenuhe
Vrtnarjenje brez kopanja je postalo del organskega vrtnarjenja in permakulture. Morebiti je bila to celo prvotna oblika vrtnarjenja, ko so zemljo pač malce pognojili, malo zaščitili in je zraslo, kar je zraslo. Če pa moramo razmišljati o znanstvenem pristopu k vrtnarjenju, potem je za doktrino brez kopanja zaslužen Masanobu Fukuoka, japonski kmet in filozof, ki je pred drugo svetovno vojno na družinski kmetiji začel raziskovati, kako se obnaša vrt, ki se ga ne prekopava.
Fukuoka je med organskimi vrtnarji precej slaven raziskovalec naravnega vrtnarjenja, saj je zagovarjal vrtnarjenje brez agresivnih posegov v naravo, po principu, kot so to počeli v davnih časih. Njegova filozofija vrtnarjenja je bila popolnoma naravno vrtnarjenje, po japonsko imenovano shizen noho oziroma vrtnarjenje »ne stori ničesar«. Temelji na domnevi, da je človekovo obdelovanje prsti v smislu oranja nepotrebno, prav tako obilno gnojenje in odstranjevanje plevela. Vse to so popolni filozofski nastavki za vrtnarske lenuhe. Ko je štirideset let kasneje začel objavljati svoje raziskave, je postal tudi globalno prepoznaven predavatelj o metodah naravne obdelave zemlje. Med najbolj popularnimi sedanjimi zagovorniki vrta brez prekopavanja je britanski vrtnar Charles Dowding.
Manj plevela in manj zalivanja
Paradigma o vrtu brez prekopavanja temelji na predpostavki, da mikroorganizmi v prsti tvorijo svojevrstno mrežo, ki je potrebna za zdravo prst, ter da ne potrebujejo posredovanja v obliki prekopavanja ali gnojenja. S prekopavanjem to strukturo izničimo in taka zemlja je zato manj rodovitna, predvsem pa bolj plevelasta. Priporočljivi sta le zračenje in dodajanje organskih snovi.
Najbolj ortodoksni zagovorniki vrta brez prekopavanja na gredice niti ne dodajajo komposta, temveč le zastirko, ki pač v času rastja rastlin počasi razpada, gnije in ščiti ter hrani prst na vrtu. Zastirke so lahko iz suhe slame ali zmletega suhega listja. Seveda so izkušeni vrtnarji vrta brez prekopavanja že izdelali natančne napotke, kdaj zastirka, iz katerega materiala in kako debela mora biti. A kljub temu je za začetek priporočljivo, da spomladi vrt prezračite z vilami, nato dodate kompost in na vrhu zastirko. Za vse drugo poskrbijo mikroorganizmi, deževniki in rastline same. Na takih vrtovih naj bi bilo manj plevela, ker zaradi zastirke – in zaradi odsotnosti prekopavanja – plevel počasneje ali pa sploh ne raste. Prav tako naj bi bilo take vrtove treba manj zalivati, predvsem zavoljo zastirke. Pomembno je, da vrt nikoli ni brez zastirke, niti pozimi. Ortodoksni zagovorniki vrta brez prekopavanja trdijo, da lahko s takim načinom kakršno koli površino spremenimo v buhteči vrt: travnik, puščavo, zaraščeno odlagališče gradbenega materiala. Pri tem se sklicujejo na Fukuoko, ki so ga v letih njegove največje slave vabili v Somalijo in Etiopijo, da bi s svojo metodo obudil zaradi suše mrtvo zemljo. Če je njemu uspelo v afriški puščavi, lahko menda tudi vam na za začetek eni gredi družinskega vrta.
