Do danes je ječmen z naših miz – kdove zakaj – skoraj izginil in ga razen v ričetu, ki ponekod po krivici velja za zaporniško hrano, skoraj ni mogoče zaslediti, čeprav ga lahko uporabimo namesto riža v vseh vrstah rižot in številnih drugih jedeh. V ječmenu je veliko kalija, fosforja, kroma in magnezija, s čimer pomaga uravnavati krvni sladkor in nižati krvni tlak, vlaknine znižujejo raven holesterola… V ričetu zato, če se malce pošalimo, deluje kot protiutež ne tako zelo zdravim suhim mesninam. Zanimivo je njegovo ime. Izpeljano je iz nemškega Ritscherta, kakor mu pravijo v Avstriji in na Bavarskem, kjer je tudi zelo priljubljen, čeprav izvira prav iz naših koncev. Jezikoslovci si niso edini, ali to ime izvira iz nemškega izraza rutschen, kar pomeni drseti ali polzeti, ali iz švabskega Rutsch, kar pomeni keramiko oziroma posodo iz nje. Ponekod mu pravijo ješprenj, kar izvira iz avstrijskega izraza Gerstbrein, pomeni pa toliko kot ječmenova kaša. Naj bo ričet ali ješprenj, arheologi so dokazali, da so si ga znali naši predniki po tako rekoč enakem receptu, ampak z bobom namesto fižola, pripravljati že v času halštatske kulture oziroma železne dobe v 8. stoletju pred našim štetjem. Dodali so mu proso, začinili pa so ga s čemažem. Se zdi neverjetno, da so arheologi ugotovili vse to? Delavci so ričet v železni dobi kuhali neposredno v rudnikih soli na današnjem Solnograškem – in ker je sol izjemno dober konzervans, so se ostanki hrane v najdenem posodju ohranili toliko, da jih je bilo mogoče zelo natančno analizirati. Jed je leta 1485 kot »ječmen v mastni mesni juhi« prvič pisno omenil italijanski pravnik Paolo Santonino v svojem poročilu o jedeh v Ziljski dolini (Bericht von einem Essen im Gailtal den achten Gang), z imenom ruetschart pa so jo leta 1534 opisali v bavarski kuharski knjigi Klosterkochbuch von Tegernsee.
Ričet s suhim mesom
250 g ješprenja, 150 g suhega fižola, 400 g suhih svinjskih reber ali drugega suhega oziroma prekajenega mesa, dobro se obnesejo tudi kranjske klobase, eno veliko čebulo, 2 korenčka, 1 peteršiljevo korenino, 50 g zelene, 3 žlice oljčnega olja, 1 žlico ostre moke, 1 žlico paradižnikove mezge, 1 večji lovorov list, 1 žličko vinskega kisa, morsko sol, sveže zmlet poper ali čili po okusu.
Fižol čez noč namočimo v hladni vodi. Ješprenj čez noč ločeno namočimo v hladni vodi. Namočen fižol odcedimo, zalijemo s hladno vodo, ki je ne solimo, pristavimo in počakamo, da zavre. Suha rebra ali meso po izbiri narežemo na manjše kose. Položimo jih v posodo, prelijemo s hladno vodo, zavremo in skuhamo do mehkega. Fižol odcedimo in znova pristavimo v hladni vodi, ki je ne solimo. Dodamo lovorov list in fižol skuhamo do mehkega. Ješprenj odcedimo, zalijemo s hladno vodo, pristavimo in skuhamo do mehkega. Korenček, peteršiljevo korenino in zeleno olupimo ter narežemo na kocke. Čebulo drobno sesekljamo. V loncu pristavimo olje, nakockano zelenjavo in sesekljano čebulo. Segrevamo in med občasnim mešanjem nekoliko popražimo. Prilijemo nekaj žlic vode, pokrijemo in zdušimo do mehkega. Zelenjavo zalijemo s kuhanim ješprenjem in z vodo, v kateri se je kuhal. Dodamo odcejen fižol, potem pa prilijemo toliko vode, v kateri se je kuhal, da dobimo gosto enolončnico. Začinimo s soljo in sveže zmletim poprom ter prevremo. Moko gladko razmešamo z eno ali dvema žlicama vode, nato gladko primešamo paradižnikovo mezgo. Vse skupaj nalijemo v lonec. Dodamo kuhana rebrca ali izbrano meso in vse skupaj kuhamo približno deset minut. Jed odstavimo in okisamo z žličko kisa. Ponudimo kot samostojno jed z izbranim (domačim) kruhom in morda kakšno rujno kapljico.
