Kdor je v nedeljo zvečer spremljal kvalifikacijsko tekmo za svetovno prvenstvo med španskimi in slovenskimi košarkarji, je stežka verjel svojim očem. Če ni šlo za tistega najbolj zagretega ljubitelja sicer prelepe igre z oranžno usnjeno žogo, potem pri trikratnih evropskih in svetovnih prvakih (iz leta 2006) bržkone ni prepoznal niti enega posameznika. Tudi pri aktualnem evropskem prvaku Sloveniji onkraj začetne peterke za povprečnega spremljevalca ni bilo kaj prida znanega. Obenem so ga številne tehnične napake, ko v televizijskem prenosu dolgo ni mogel spremljati rezultata, še dlje pa ne igralnega časa, pahnile kakšnih 20 let v preteklost, ko tehnologija niti približno ni bila enakovredna današnji. Da, to je slika, na kateri Mednarodna košarkarska zveza Fiba in njene celinske podružnice gradijo tezo, da bo nov sistem reprezentančnih kvalifikacij za velika tekmovanja poskrbel za še večjo globalizacijo košarke in njen razvoj. A resnica ne bi mogla biti bolj drugačna.
Realnost je namreč tisto, kar so ljubitelji košarke spremljali v nedeljo v Burgosu. Niso namreč mogli videti vragolij Gorana Dragića, Luke Dončića, Paua in Marca Ga...