Šugla je šola sodobnih performativnih in uličnih umetnosti. V okviru Gledališča Ane Monro so si jo pred desetimi leti preventivno zamislili z željo, da Ana Desetnica nekoč ne bi postala »starinski festival«. Po sedmih generacijah, torej skoraj sto šuglarjih, ki so obiskali Anin dvoletni izobraževalni program, so na slovenskih ulicah nove generacije umetnikov. »Končno pa se je začelo poznati tudi, da imamo zato med festivalsko publiko večji delež mlajše generacije, torej dijakov in študentov,« razlaga vodja gledališča Goro Osojnik.
Javni prostor se krči
Šugla je najbolj pritegovala tiste, ki so si želeli postati ulični umetniki, vse bolj pa tudi druge, ki si želijo pridobljena znanja uporabiti na drugih področjih življenja, denimo kot socialni pedagogi. Večinoma gre za študente AGRFT, filozofske fakultete ali fakultete za socialno delo, a je med najmlajšim in najstarejšim »učencem« včasih tudi dvajset let starostne razlike. Nekateri pridejo z gledališkim znanjem z improvizacijskega področja, drugi iz gledališča zatiranih, tretji so brez predznanja, a to ne predstavlja težave, zagotavlja vodja Šugle Sara Šabec.
In katera znanja pridobivajo? S pomočjo mentorjev, kot so članice britanske akrobatske skupine Mimbre Alenka Marinič, Ravil in Natalija Sultanov ter Zlatko Kavčič, spoznavajo akrobatske veščine, učijo se zavedanja in uporabe telesa in glasu, igralske prezence in gradnje značaja, o improvizaciji in ulični interakciji, skratka o odnosu s publiko in rabi prostora pa tudi o temeljih osnovanja lastne predstave – ki jo lahko gledalci navadno ujamemo na vsakoletni Ani Desetnici.
A kot opozarjata sogovornika, potencial Šugle ni zgolj izobraževalen. »Svet se spreminja, posledično pa tudi vloga javnega prostora v njem, kot smo nazadnje videli pri katalonskem referendumu. Javni prostor se krči, ne le s kapitalizmom, temveč tudi z industrijo strahu, s terorizmom. To so vsebine, ki jih problematizirajo tudi šuglarji, mi pa jih pri tem spodbujamo,« pravi Osojnik. »Ulica ni samo zabava, dopušča in zahteva družbeni angažma. Če te nekaj teži, povej to na ulici. Ulica ni prostor ene resnice, ampak več resnic,« razlaga o naraščajočem trendu osebne izpovednosti. »Poleg tega je ulična predstava dostopna vsem,« ga dopolni Šabčeva.
V prihodnosti del formalnega izobraževanja?
Šuglin jubilej so v Gledališču Ane Monro izkoristili tudi za srečanje s predstavniki petdesetih partnerskih organizacij iz Circostrade, evropske mreže cirkuških in uličnih umetnosti. Glavna tema je bilo prav izobraževanje na področju uličnih umetnosti in izkazalo se je, da se organizacije srečujejo s podobno težavo. »K mentoriranju vabimo domačine in tujce, ki so sicer odlični umetniki, a pri njih pogrešamo več pedagoškega znanja. To je skupni izziv za prihodnost,« pove Osojnik.
Pri Ani Monro si tudi želijo, da bi Šugla v prihodnosti postala del formalnega izobraževanja, skratka umetniška šola, nemara v okviru univerze ali kot zasebni program. Mnoge podobne šole, sploh cirkuške, težavo rešujejo tako, da se povežejo s tujimi univerzami, ki zagotavljajo kakovostno splošno raven, šola pa poskrbi za strokovne predmete. Šuglarji si želijo polni univerzitetni program, nemara magistrskega, preizkusiti doma, zato nameravajo najprej izobraževati mentorje in nadgraditi vsebine. Najmlajši se bodo nemara preizkušali že na delavnicah, ki jih šuglarji radi organizirajo na osnovnih in srednjih šolah, vsi drugi pač na prehodih za pešce, mestnih trgih in drugod, kjer zvesto zganjajo direndaj.
