Razstava je odlično koncipirana, saj se iz zgornjega prostora, ki je arhitekturno razdrobljen in so v njegove manjše razdelke umestili dela različnih dimenzij, preseli v spodnjega, ki je nasprotno enovit in ponuja neprekinjen pas sten, na katerih se bohotijo velika platna. Slike v tehniki olja gledalcu ponujajo možnost umiritve in zazrtja vase, naslov razstave Notranje pokrajine pa usmerja misli in asociacije, ki jih podkrepijo še poimenovanja posameznih del (Ob jezeru, Žalost ima človeško srce, Ime mi je reka…).
Zemeljski kolorit ustvarja idejo spokojne prekmurske ravnice poznih jesenskih dni, ko je sicer rodovitno polje le še prostor za domišljijski sprehod. Vendar slikar navdiha ne črpa le v okolju, iz katerega izhaja, temveč studiozno pristopa tudi k tradiciji slikarstva, ki je za doseganje vzvišenih občutij uporabljala različne predloge. Poznavanje zgodovine religioznih motivov, ideja vsemogoče romantične krajine, abstraktna raziskovanja slikovnega polja sredine prejšnjega stoletja, so viri, s katerimi se približuje univerzalni izkušnji.
Prostrani horizonti se podvajajo v odblesku imaginarne zrcalne površine jezera in edina prekinitev vodoravnega plastenja zemlje, neba in oblakov je privid figure, ki kot cezura ustavi spojitev in izničitev človeka v brezmejnem krajinskem objemu. Moč narave je postavljena pred figuro, vendar jo ohranja vidno ali vsaj intuitivno prisotno. Ob ogledovanju Banfijevih del je nemogoče zaobiti romantično idejo sublimnega, saj nas dela puščajo zbegane pred neukrotljivimi silami neizmerne narave. Njeno posnemanje in hkrati abstrahiranje spodbuja meditativne in kontemplativne ideje. Pretežno zamolkle barve nas ponesejo v melanholično razpoloženje, monumentalne dimenzije pa ustvarjajo veličastno vzdušje.
Teorija sublimnega je v preteklosti narekovala nujnost temnih barv. Črno so označili kot fizično temo, fiziološki počitek in psihološko žalost ali potlačenost in le redkim mojstrom je uspelo to pravilo preseči. Tudi med Banfijevimi deli se najde nekaj izjem, med katerimi še posebno pritegne pozornost in vsaj hipoma ustvari občutek veselja platno, na katerem prevladujejo rumeni odtenki. Na prav svojstven način razsvetli vzdušje, kot bi v galerijski prostor posijalo sonce. Paradoks omenjenemu pa je naslov dela – Veliko deževje, s katerim nas slikar ponovno umesti v prevladujoče vzdušje melanholičnosti.
Drugo pravilo, ki so ga zagovorniki sublimnih idej v slikarstvu poudarjali, je fizična velikost del, vendar so tudi to umetniki kmalu presegli z nizanjem več slik drugo ob drugo. In če v spodnjem prostoru galerije Banfijeve slike zaobjamejo celoten prostor gledalčevega pogleda in dosežejo videz in občutje enega in celovitega, se ob razdrobljenosti in majhnosti platen v zgornjem prostoru želja te izkušnje toliko bolj okrepi. Mala slika ima pred veliko to prednost, da v gledalcu vzbudi željo, celo hrepenenje po večji barvni površini in prav njen manko je njen adut. Intimnost izkušnje odnosa med gledalcem in sliko je dosegla vrhunec.
