Fundacija Maeght je bila zasnovana leta 1936 in kmalu po drugi svetovni vojni je ustvarila eno najpomembnejših umetniških zbirk na svetu, za kakršno velja še danes. Prvi ustvarjalci, katerih dela so zdaj njen del, so bili osebni prijatelji zakoncev Maeght in niso sledili modnim smernicam, bili pa so »revolucionarji« v različnih smereh, značilnih za sredo prejšnjega stoletja. To so bila danes večinoma slavna imena, kot so Georges Braque, Juan Miro, Alexander Calder in drugi.
Ikone, ne revolucija
Historično zgradbo zagrebškega paviljona so zgradili prav za potrebe umetniške galerije, ki so jo ustanovili leta 1898 in je najstarejša v jugovzhodni Evropi. Razstavišče se razprostira v dva, levo in desno od osrednjega podkupolnega prostora usmerjana kraka, kar ponuja možnost delitve razstave ter hkrati celovit pregled prostora in v njem razstavljenih del. Njegova monumentalnost organizatorjem razstav velikokrat pomeni izziv, ki so ga manj pohvalno rešili s postavitvijo Giacomettijevih del, dosti bolje pa z Rodinovimi. Tudi tokrat se soočamo z enakovrednostjo arhitekture ter kiparskih in slikarskih del, ki v njem gostujejo.
Čeprav je izhodiščna ideja fundacije in njene zbirke slediti revolucionarnim hotenjem, so se v Zagrebu odločili predstaviti dela, ki že veljajo za ikone umetnosti 20. stoletja. Med risbami, grafikami, slikami in kipi je najštevilneje predstavljen Braque, ki je ob Miroju in Matissu tudi eden prvih umetnikov, s katerim je zbirka začela svojo pot. Zanimivo je, da med izbranimi avtorji ni Matissovih del. Postavitev je delno kronološka in delno domišljena glede na oblikovne, predvsem barvne značilnosti del.
Braquove slike, risbe, grafike, kipi in reliefi učinkovito predstavijo njegova v kubizmu zasnovana razglabljanja o odnosu med ploskvijo in prostorom, kar je poudarjal tudi s težnjo po monokromnosti. Hkrati pa je nabor enaindvajsetih del sijajna uvertura v nadaljnji ogled razstave, ki izpostavlja predvsem oblikovne in le pri posameznih avtorjih tudi vsebinske probleme, s katerimi so se umetniki v modernističnem razvoju klasičnih likovnih praks ukvarjali. Na ogled so postavljena dela kubizma, nadrealizma in različnih abstraktnih usmeritev, od geometrijske Ellswortha Kellyja, postslikovite Sama Francisa in Paula Jenkinsa do monokromne črne Pierra Soulagesa, ki na monumentalnih platnih izraža kontrast med belo površino in široko potezo črnih trakov.
Pogovor kipa in slike
Kiparski mojstri so predstavljeni predvsem z bronastimi skulpturami. Monokromijo prostorskih del presekata mobile in stabile Alexandra Calderja, ki v sodelovanju z avtorjevo sliko ustvarita simpatičen prikaz sodelovanja ali tekmovanja dveh klasičnih umetniških področij. Čeprav njegove kompozicije pogosto površno označujemo zgolj kot prostorske instalacije, se je avtor tudi z izborom osnovnih barv in črne ter bele nagibal k duhovnim pomenom in se poklanjal naravi. Morda so prav tri Calderjeva dela tista, ki na razstavi ustvarijo prehod med oblikovnim in vsebinsko simbolnim izražanjem razstavljenih del.
Opica, ki meče slike v svet
Veliki pripovedovalec zgodb Marc Chagall je z več grafičnimi deli dobil skoraj privilegiran položaj v prostoru nasproti glavnega vhoda. Humorni popartistični portreti Valeria Adamija se barvno ujemajo s stripovsko monumentalno sliko islandskega umetnika Errója. Od komaj berljivih, skoraj miniaturnih podob v zgornjem delu slike se v kvadratnih poljih izmenjujejo šaljive interpretacije realnih življenjskih situacij in prehajajo v vedno večja polja. Najbolj pomenljivo delo pa je zagotovo slika Jörga Immendorffa, ki prikazuje slikarjev alter ego – opico, ki meče slike v svet. V ozadju so prikazana umetniška dela zgodovine in vse podobe so podobe nasilja, s katerimi avtor izraža lastno tesnobo (in tesnobo vseh nas).
Marguerite in Aimé Maeght sta umetnike raznih zvrsti spodbujala k sodelovanju in tako je pod njunim pokroviteljstvom nastalo veliko tiskanih knjig poezije, ki so jih likovno opremili slikarji. Med njimi je tudi Picasso, ki je ilustriral Pesem o smrti Pierra Reverdyja, Ovidove Metamorfoze, Balzacovo Neznano umetnino in Buffonovo Zgodovino naravoslovja. In če je naloga umetnosti, da nas plemeniti, je v tem dejanju fundacija dosegla enega njenih pomembnejših ciljev.
