Urbanizacija tega dela Ljubljane se je začela šele po drugi svetovni vojni, pred tem so bila to polja in njive vasi Glince. Od tod tudi prvo ime ulice – Glince, cesta XVII, kakor so jo imenovali leta 1924. Pozneje, leta 1939, so jo na željo prebivalcev preimenovali v Trsatsko ulico, po kraju Trsat nad Reko, kjer je najstarejše Marijino romarsko središče na Hrvaškem. Na hribu nad mestom, kjer so našli ostanke keltskih naselij, se je po legendi 10. maja 1291 na čudežni način naravnost iz Nazareta preselila rojstna hiša Device Marije, tu stala tri leta, nato pa čudežno odletela v italijanski Loreto, kjer menda stoji še zdaj.
Prvotno ime je moralo izginiti
Nikola Frankapan, tedanji lastnik zemlje v Trsatu, je v Nazaret poslal svoje odposlance in ti so poročali, da je Marijina rojstna hiša tam res izginila. Od tedaj so ljudje začeli romati na Trsat, Frankapanovi pa so tam dali zgraditi najprej kapelico, nato cerkev in frančiškanski samostan. Trsat je tako postal eno pomembnejših hrvaških Marijinih romarskih središč, kamor je romal tudi papež Janez Pavel II.
Popolnoma jasno je, da se ime Trsatska ulica po drugi svetovni vojni ni moglo obdržati. Zato so ulico leta 1952 poimenovali kar v Cesto v Mestni log, češ da gre za podaljšek te ceste. Šele slabih deset let pozneje, leta 1963, je ponovno postala ulica s svojim poimenovanjem – Tomažičeva ulica, imenovana po tržaškemu komunistu Josipu Tomažiču - Pinku. Njegovo ime je bolj znano v povezavi s partizanskim pevskim zborom iz Trsta, ki zadnjih nekaj let gromoglasno prepeva partizanske in revolucionarne pesmi.
Gostilničarjev sin in predan komunist
Josip Tomažič - Pinko se je rodil leta 1915 znamenitemu tržaškemu gostincu Josipu in njegovi ženi Emi. Oče je bil eden od lastnikov slavne tržaške gostilne na Ulici Cassa di Risparmio 3 Buffet da Pepi. Josip Tomažič - Pinko se je šolal na zasebni šoli v Trstu, tudi ekonomijo je sprva študiral v Trstu, nato v Zagrebu. Med študijem se je spoznal z delavskim gibanjem, tako da je bil že leta 1931 sprejet v mladinsko sekcijo Komunistične partije Italije. Njegova najboljša prijatelja sta bila Ferdo Bidovec in Franjo Marušič, poznejši bazoviški žrtvi. Sodelovali so pri ilegalni dejavnosti tako v Trstu kot na Krasu in leta 1932 so ga prvič aretirali, ker je po Trstu trosil letake in razpečeval ilegalni list Delo.
Ko so Italijani začeli mobilizirati za vojno v Etiopiji, se je preselil v Zagreb, pozneje v Maribor. Tam se je želel pridružiti brigadam španskih borcev, a ni mogel prestopiti avstrijske meje, zato se je vrnil v Trst, kjer so ga nemudoma spet aretirali in ga čez dva tedna izpustili. Postal je še bolj dejaven v organiziranju komunističnega gibanja. Načrtoval je tudi oborožen odpor in gverilske enote. Toda junija 1940 so ga aretirali v obsežni akciji skupaj s 300 drugimi za Italijane sumljivimi osebami.
Več kot leto dni je bil zaprt v zaporu Coroneo, nato so ga skupaj z 59 somišljeniki postavili pred sodišče v okviru drugega tržaškega procesa. Obsojen je bil na smrt, ustrelili so ga 15. decembra 1941 na Opčinah in ga skrivaj pokopali v Villorbi pri Trevisu. Med vojno sta umrla tudi njegova sestra Danica, ki so jo skupaj z možem še danes neznani storilci umorili v njunem stanovanju, in oče Josip, ki je umrl med bombardiranjem Trsta. Mama Ema Colja je po vojni ponovno odprla slavno gostilno.
