Ko se je leta 1902 Spodnja Šiška priključila Ljubljani, niso dolgo razmišljali, kako naj poimenujejo eno izmed ulic nasproti Tivolija. Logično je bilo, da se bo imenovala Koslerjeva ulica, po družini Kosler (ali tudi Kozler), kočevskih Nemcih, ki so odločilno zaznamovali zgodovino Šiške.
Peter Kosler je skupaj z bratoma Josefom in Johannom ter polsestro Marijo v Šiški z očetovo dediščino kupil posest Cekinovega gradu, ki je segala vse od tivolske graščine pa do železnice. Njihov oče Johann Kosler je bil trgovec z južnim sadjem, ki je skrbel, da so na Dunaju tudi pozimi jedli pomaranče, in eden najbogatejših Kranjcev tistega časa. Izkazalo se je, da je bil nakup Cekinove posesti dober posel – tam so bili vodni viri, blizu je bila železnica in kmalu po nakupu so Koslerjevi bratje ustanovili pivovarno. Ulica, poimenovana z imenom njihove še danes zelo podjetne družine, je tekla ravno pred vrati stare pivovarne. V resnici je bilo res logično, da so jo poimenovali tako, saj so Ljubljančani tako ali tako neformalno celoten predel imenovali Koslerjeva posest, tisti del v Tivoliju pa Koslerjevi vrtovi.
Sedem let po poimenovanju ulice se je Koslerjeva pivovarna preimenovala v Union, toda ime ulice je ostalo vse do leta 1923, ko so jo spremenili v Malgajevo ulico. Tistega leta je bilo sploh veliko preimenovanje ulic, saj je mestni odbor določil nova pravila poimenovanja, ki naj bi upoštevala nove čase in predvsem novo državo. In ker odbor ni več podpiral poimenovanj, ki so izhajala iz ljudskih poimenovanj, je sledilo tudi to, da so Koslerje zamenjali z nekaj let prej umrlim borcem za severno mejo Franjom Malgajem.
Čakam vas, da gremo našo Zilo pit
Franjo Malgaj je dandanes nekako v senci Rudolfa Maistra. Toda v dvajsetih letih 20. stoletja je bil ta borec za severno mejo velik junak in je bil posmrtno odlikovan z visokim vojaškim odlikovanjem, Karađorđevo zvezdo z meči. »Bil je med prvimi, ki so prišli po preobratu reševat nas koroške brate švabskega nasilja. Njegova brezprimerna osebna hrabrost je potegnila vse za seboj. Junak Malgaj ne bo pozabljen med nami nikdar,« so zapisali v osmrtnici v Slovencu ob njegovi smrti 6. maja 1919, Rudolf Maister pa mu je napisal pesem z verzi: »O, jaz ne spim, le čakam čas in čakam vas, da gremo skupaj čez Šentvid med brate našo Zilo pit.«
Franjo Malgaj je bil rojen leta 1894 v vasi Hruševec pri Šentjurju. Že v gimnaziji v Celju je spoznal Rudolfa Maistra. Ker se mu je zdela celjska gimnazija preveč nemškutarska, se je najprej prešolal v Ljubljano, pozneje pa v istrski Pazin, češ da je tam boljša klima za njegovo krhko zdravje. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil vpoklican v vojsko, se boril na soški fronti, bil odlikovan s križcem za pogum in zato je lahko zadnji dve leti vojne bival v zaledju. V tem času se je vpisal na študij prava v Gradcu. Prav na Koroškem je bil tudi po koncu vojne, in poznanstvo z Maistrom ga je vrnilo nazaj v vojaške enote. Nemudoma se je namreč odpravil med borce na severno mejo in vodil boje za Pliberk in Mežiško dolino. Malgaj je bil izjemno razburjen zaradi mlačnosti politikov, saj je bil prepričan, da hočejo Koroško prepustiti Avstriji. Njegov bes je opisal Prežihov Voranc v romanu Požganica, ko jezno hodi po sobi in benti, ker je Celovec še vedno nemški.
Malgaj je z borci vztrajal na Koroškem. In tam je maja 1919 tudi padel v boju, čeprav okoliščine njegove smrti niso popolnoma razjasnjene. Po nekaterih navedbah je šlo za nesrečno aktivirano ročno bombo, ki jo je imel obešeno za pasom, po drugih je menda storil častni samomor, ker ni hotel, da bi ga zajeli avstrijski vojaki. Pokopali so ga Avstrijci, po vojni pa so njegov grob preselili v rodni Šentjur in na kraju njegove smrti na Tolstem vrhu postavili spomenik.
