Spodnja Šiška je za mnoge Šiškarje še vedno srce Šiške. Kako tudi ne – Spodnja Šiška je bila kot naselje prvič omenjena leta 1308, vas pa je nastala v okolici cerkve svetega Jerneja oziroma Stare cerkve, kot jo imenujemo sedaj. Mala cerkev, stisnjena med Celovško cesto in bloke, je bila prvič omenjena leta 1370, ko so pred cerkvijo Habsburžani z Beneško republiko podpisali sporazum o vrnitvi Trsta Benetkam, kar je Benečane stalo 75.000 zlatnikov. Cerkev svetega Jerneja je bila od nekdaj središče Spodnje Šiške, ulica, ki je vodila do nje, pa glavna vaška ulica.
Najbolj ohranjena starošišenska ulica
Zato sploh ne čudi, da so leta 1902, ko se je izkazalo, da bo treba pred ljudskim štetjem poimenovati tudi ulice v ljubljanskih predmestjih, ulico poimenovali Svetega Jerneja cesta. Tedaj je bilo v Spodnji Šiški 271 hiš in skoraj vse so stale ob Svetega Jerneja cesti. Zgodovinarji omenjajo, da je ulica nastala ob stari poljski poti, ki je vodila čez travnike prek rimske ceste do Šišenskega hriba. Hiše stare Šiške so stale tako, da so imele na Svetega Jerneja cesto fasade z bivalnimi prostori, ob sosednji Gasilski poti, ki je bila vaška stanska ulica, so imeli pomožne objekte in vrtove, naprej proti travnikom pa obdelovalne površine. Med njimi so potekale poljske poti, ki so postale osnova kasnejšim ulicam.
Spodnja Šiška je bila leta 1914 priključena Ljubljani. Leta 1952 so Svetega Jerneja cesto preimenovali v Ulico Milana Majcna. A kljub temu ni izgubila svoje identitete. Tudi Ulica Milana Majcna kljub kasnejšim modernejšim dozidavam stanovanjskih kompleksov še vedno ohranja duha stare Spodnje Šiške, predvsem z nizi nizkih pritličnih hiš, tako je celo najbolj ohranjena starošišenska ulica.
Narodni heroj, ki je vodil gostilno Keršič
Milan Majcen, narodni heroj, sicer ni rojen Šiškar. Leta 1914 se je rodil v Šentjanžu pri Sevnici, toda kljub vsemu je močno povezan s Šiško. Bil je drugi od osmih sinov v družini, ki je kmalu po njegovem rojstvu bankrotirala in vse njihovo imetje so razprodali. Milana Majcna so poslali v uk za natakarja v sorodnikovo gostilno v Zidani Most. Ko se je izučil, je kot natakar delal v različnih gostilnah po Slovenji in ob hrvaškem morju. Delal je v ljubljanski kolodvorski restavraciji pa v Daj-damu, leta 1938 pa je s sodelavcem najel Keršičevo gostilno ob Celovški cesti.
Znano gostilno je vodil precej uspešno, predvsem pa se je zavzemal za pravice gostinskih delavcev in bil dejaven v stanovskih združenjih. Kmalu je lokal postal tudi prostor srečanj različnih sekcij delavskih gibanj, vključno s sestanki članov odborov Komunistične partije Slovenije. Majcen se je nemudoma po začetku vojne priključil Osvobodilni fronti in ko so Italijani ugotovili, da je njegova gostilna zbirališče komunistov, so v njej izvedli racijo in ga aretirali. Po šestih dneh v zaporu mu je uspelo pobegniti in odšel je naravnost v partizane.
Dodelili so mu naloge v okolici njegovega rojstnega kraja, kjer so ustanovili Mokronoško četo. Ko sta z mrzlim bratrancem Jančijem Mevžljem odšla novačit borce, so Nemci obkolili hišo, kjer sta se skrivala. Dva dni sta se srdito bojevala, nato sta oba padla 29. oktobra 1941. Zaradi njunega junaštva so ju Nemci na pokopališču v Šentjanžu pokopali z vojaškimi častmi. Deset let kasneje so Milana Majcna razglasili za narodnega heroja, v sedemdesetih letih pa so na pročelje gostilne Keršič vzidali spominsko ploščo z njegovim imenom.
