Trojka Jones Jones je zanimiva predvsem zato, ker tako rekoč skupaj prinaša tri različne in popolnoma samosvoje zgodbe, ki so za povrh še vsakič dobro izoblikovane skozi desetletja prakse. Za v Sovjetski zvezi rojenega litvanskega tolkalca Vladimirja Tarasova ne velja le, da se je dolga leta kalil v slovitem Ganelin triu na svetovnem vzhodu, kar je pomenilo tudi neko samosvojo in večidel od živahne evropske oddaljeno jazzovsko sceno, ampak si je svoj umirjeni pristop do zvoka oblikoval tudi skozi pogoste dialoge z drugimi umetniškimi formami. Povsem drugače kot Larry Ochs, ki prisega na samostojnost glasbe in se med drugim skozi svoj dolgoživeči Rova saksofonski kvartet loteva premislekov o improvizaciji znotraj kompozicije. A ne v Jones Jones, o katerih pa se še posebno po njihovem ljubljanskem nastopu lahko sklepa o povezovalni in močni komunikacijski vlogi kontrabasista Marka Dresserja, ki se je v Ljubljano vrnil po poldrugem desetletju.
Nastop tria se je po stari navadi odvil v dveh delih in po pričakovanju ni udaril z daljšimi kolektivnimi šusi, ampak predvsem v kratkih, nekajminutnih kosih, kar mu je dalo možnosti za izpeljavo več zvočnih izhodišč, nastopu pa dodalo dinamiko. Tako je predvsem prvi del minil sorazmerno umirjeno in mestoma meditativno, z občasno ostrimi jazzovskimi zasuki Marka Dresserja, ki so izstopili predvsem znotraj ohlapneje definirane improvizacije. Basistu je v tem sledil Tarasov, ki s prefinjenimi zvočnimi odtenki ponuja morda še najbolj samosvoj del zvočne celote – ko tolkalec ni popolnoma padel v ritem, je skozi tihe šume, zvenenja in zamolkle udarce predvsem širil zvočno sliko tolkal. Komunikacija je potekala predvsem na osnovi posameznih zvočnih segmentov in ne toliko melodičnih ali individualnih izstopanj in že na začetku je bilo jasno, da se trio izogiba prehitri dramaturgiji in se raje zadržuje v bolj čuječih skupinskih registrih. Šele skozi tako previdnost so si tu in tam, pogosteje pa v drugem delu, dovolili tudi bolj zaswingano igro, na tak način pa je nastop ves čas prehajal imaginarno mejo med jazzovsko in bolj odprto, neidiomatično improvizacijo. Izrazito čuječ in hkrati dostopen večer prijetno napolnjenem klubu je dal vtis nekakšne lahkotnosti, kar pa ob tako zgoščenem in nabitem nizu mikrodogodkov nenazadnje kaže na mojstrstvo celotne koncertne izvedbe.
