Spomladi je Trio Kukushai posnel izrazno močan prvenec Fruitile. Z Rokom Zalokarjem in Evo Poženel je snemala Sun Mi Hong, atraktivna korejska bobnarka z amsterdamske scene. V resnici ni šlo za prvenec, saj so leta 2014 že posneli EP Kukushai s petimi komadi, takrat z bolgarskim bobnarjem Martinom Hafizijem – še nekoliko tipajoče, a že radikalno v izraz, ki jih krasi danes.
Nenavadne melodične, harmonične in ritmične strukture so polne svežih, postavantgardnih domislic, ki »silijo« v intenzivno poslušanje, vseeno pa so skladbe izjemno poslušljive. So žanrsko osvobojene, vendar se Rok Zalokar opredeljevanju ne izmika: »Žanri so zato, da skomuniciraš glasbo brez dejanske glasbe, čemur služi format teksta. Gre bolj za modno muho, ko bendi pravijo: Ja, težko bi nas popredalčkali. Potem pa zvenijo kot Big Foot Mama, le da imajo zraven še violino.« Eva Poženel dodaja: »Res se nočemo obremenjevati s tem, da ne bi zveneli kot 'nekaj'.«
Vokal z značajem
Vokal Eve Poženel spominja na vokal punkovske kraljice Nine Hagen, sama se ob tem smeje, saj so jo primerjali že tudi s kraljico darka Diamando Galas: »Nimam pevca, ki bi ga hotela kopirati, čeprav poslušam in preizkušam marsikaj; obožujem tudi bolgarsko zborovsko petje in rada v svoj glas mešam 'folklorne' občutke. Rada bi, da je moj vokal čim bolj pristen.«
Doštudirala je industrijsko oblikovanje, študirala klasično petje na konservatoriju v Ljubljani in tam pilila vokalno tehniko. »Čeprav nikoli nisem oboževala klasične glasbe, vzela sem, kar se je ponujalo. Šele z jazzom na Nizozemskem sem se lahko nekoliko osvobodila,« pravi Eva Poženel, ki h komadom prispeva tudi besedila. Oba z Zalokarjem še vedno ustvarjata na Nizozemskem in tudi drugje v tujini, se pa v zadnjem času najbolje počutita v Sloveniji.
Skupinska kreativnost
Posebnost njihovega zvoka je pravzaprav v sestavu tria: klavir, vokal in bobni. »Zaradi netipičnosti moramo ves čas iskati stvari, ki delujejo v taki zasedbi, preverjene niso možne. Ravno to me spodbuja k ustvarjalnosti, trenutno recimo brskamo po funku. Nikoli nisem bil klasičen jazzer, čeprav sem kot pianist navzoč v teh krogih – vedno sem se s čim mešal,« pravi Zalokar.
V glasbi tria je slišati tudi efekte, »a jih dodajamo zgolj na klasičen način, da torej lahko s klavirjem ustvarjam zelo velik ali pa zelo majhen prostor, s tem tudi v trio vnesem več dinamike. Toda če je preveč jazza, začnem težiti,« pravi v smehu vokalistka. Pianist pa dodaja: »O idejah je treba vedno premisliti: na klavirju lahko nekaj zveni hudo, ne bo pa okusno v naši glasbi.«
Ideje so lahko glasbene, melodične ali harmonske, lahko je to neki tekst ali vokalna linija, nato pa jih sestavljajo, preizkušajo, izčiščujejo, bodisi v jazzovsko bodisi v pop smer oziroma alternativni pop folk. Prepričana sta, da ni treba vedno pokazati, kaj nekdo kot glasbenik zna. Zalokar: »V drugih bendih igram včasih še bolj pop ali še bolj eksperimentalno, kot delamo v triu, a ravno mešanica vseh teh izkušenj lahko potem pri avtorski glasbi spodbudi, da odigraš nekaj svežega. Če je glasba eksperimentalna, je vedno zraven tveganje, da ti ne bo uspelo, kar te dodatno motivira. Tudi v triu gradimo komade na improvizacijah – kar smo skupaj naredili v nekem trenutki, postane komad, zato improvizacije na vajah tudi snemamo.«
Menjava bobnarjev je v skupinsko dinamiko benda vsakič prinesla nekoliko drugačno zvočno podobo. »Ko imaš pravi bend in ne gre le za projekt, pri katerem se dobiš občasno, pride osebnost vsakega glasbenika veliko bolj do izraza, zato je še toliko pomembneje, da se karakterno ujamemo.« Odkar je z njima Bojan Krhlanko, naj bi bila to tista prava kombinacija in to, sta prepričana, se sliši tudi v glasbi. Poleti so se na številnih koncertih in festivalih dodobra uigrali. Eva Poženel ugotavlja, da med jazzovskimi glasbeniki težko najdeš stalnejše glasbene kolege, ker se po navadi dela bolj projektno: »Midva pa sva želela bend, c katerega vsi prispevamo, prejšnja dva bobnarja pa morda nista toliko čutila te čustvene zaveze.«
