Plošča Get on Board je zunaj, koncert z glasbenimi kolegi bo drevi, občutki pa so ta trenutek verjetno še mešani?

Plošča je izšla, pričakujem še izid vinilne in jo doživljam kot rojstvo otroka; za mano so naporni meseci dela. V Cankarjevem domu sem pred leti predstavil prvo ploščo Rush Hour, bila je zelo tradicionalno jazzovska in v celoti avtorska. Avtorska je tudi zdaj, a precej drugačna. Označili so jo za sonic jazz, nekakšen podstil v jazz glasbi; toda ta moja fuzija ne sledi idejam losangeleškega fusiona, ampak je dobesedno zmes marsičesa. Groove je močan, akustične inštrumente so zamenjali električni. Govorimo lahko o analogiji brez odvečnih prijemov. Skladbe so odigrane v kombovski, celo bigbendovski maniri, kar pomeni tudi dvajset glasbenikov v kakšni skladbi. Snemali smo vse leto, ekipe sem vesel, sem pa prej veliko premišljeval, koga bom povabil in kakšen zvok potrebujem, da pri tem ohranim smiselno linijo. Kljub siloviti energiji deluje glasba tudi precej mehko.

Vsak od gostov ima izdelan svoj močan glasbeni izraz. Kako ste ulovili ravnotežje med njimi?

Velik dosežek je že to, da so se pripeljali v naš studio Štala pri Brežicah, tudi z letalom s kakšne turneje, zaradi česar je bilo treba prilagajati snemalne termine, kdaj miriti strasti. Nisem želel rangiranja in delo je potekalo profesionalno ter zelo hitro. Nekatere sem prvič združil, vsi pa so prinesli s seboj svojo energijo. Ko je energija med njimi preskočila, so prišli tudi presežki. Na koncertu bo zasedba nekoliko drugačna in manjša kot na plošči.

V vaših kompozicijah hvalijo občutek za jazzovski zvok, dialog med sekcijami in ansamblom, nenavadne solo parte.

Ko sem se odločil za ploščo, sem se spraševal, čemu se komponist sploh odloči zanjo. Toliko glasbe je na svetu, ki jo poznam, in še mnogo več, ki je ne. Ampak med poslušanjem bi vedno še nekaj dodal, nekaj me zmoti. Zaradi tega sem pravzaprav naredil ploščo. Bodisi si svobodnjak bodisi imaš svojo založbo, hitro si v nekih okvirjih. Hotel sem naredili nekaj, kar se ne ponaša s klasičnim okvirjem in hkrati ni eksperiment, kompozicijsko pa še vedno stoji; teme in solistične forme so malce drugačne, stojijo drugje, kot bi jih pričakovali.

Pelje me glasba, šele potem izdelam strukturo. Če začutim, da mora po polovici solo parta s saksofonom vstopiti trobenta, to pač zapišem, ne glede na to, da sama forma skladbe še ni stekla. Solist gre po navadi čez vso že izdelano strukturo, pri teh skladbah pa smo si določene dele kar podajali.

V zadnjih letih sem se spogledoval z ogromno stili v glasbi, spoznal sem veliko ljudi, tako glasbenikov kot tistih, ki sodijo v ta posel, zdaj počasi vse to izkoriščam. Ta hip se spogledujem z agencijo iz Berlina, tudi doma si želim dobrega agenta. Odprt sem tudi za samodistribucijo, deloval bom teritorialno, sploh ko bo zunaj vinilka, ki je ta trenutek zelo trendovska. Prijemi v digitalni produkciji in promociji so postali drugačni, internet je naredil svoje.

Kaj je danes razumljeno kot aktualno v jazzu?

Aktualne stvari so vedno tiste, ki jih na svetovni sceni določijo za trend; pred leti je bil na primer to Brad Mehldau, zdaj recimo Kamasi Washington. Ljudje vzamejo tisto, kar je iskreno. Če te ne vzamejo, si ni treba gnati k srcu. Jazz je postal tako širok pojem, da ga je težko zaobjeti. Ljudem je treba konkretno pokazati, kaj kdo dela.

V ljubljanskem klubu Soho bedite nad glasbeno opremo in skrbite za koncertno razpoloženje. Kakšne dogodke pripeljete v klub?

Leto dni je za nami, ponosno delamo s pozitivno ničlo, vsakič povabimo malce drugačen bend. Stilno se ne omejujemo, je pa neka kontinuiteta – od tradicionalnega jazza do latina, r&b, veliko funka, po novem tudi tango in seveda improvizacija. Na zelo odzivnih večerih The Full Moon Party na oder povabimo šest, sedem glasbenikov in improviziramo na že napisane skladbe. Zanimivo je, da pride na dogodke vsakič drug krog ljudi, ob večjih koncertih pa se ti krogi med seboj mešajo. Gradimo neki nov krog občinstva. Oder je treba čuvati, to vidim zdaj, ko sem tudi na drugi, organizacijski strani.

Nekaj klubov Soho obstaja po svetu, so v Londonu, New Yorku in Tokiu, razume se jih kot prostore za srečanja, četudi se zdijo že nekoliko izumetničeni. Najdete jih v turističnih krajih, celo na kakšnem eksotičnem otoku. Pri nas je ta prostor predvsem umirjen prostor z živo glasbo, ko pa je glasba za zvočno kuliso v lokalu, ravno tako skrbno izberemo tako skladbe kot jakost zvoka. V tem klubu je natakar enako pomemben kot glasbenik.