Stoletnica izida prve slovenske slikanice, Levstikovega Martina Krpana z ilustracijami Hinka Smrekarja, ki zaznamuje letošnji Slovenski knjižni sejem, je izhodišče za razpravo posodila tudi eni izmed dopoldanskih Debatnih kavarn, sicer umeščenih v najhrupnejše območje sejma, kjer se besede sodelujočih neprijetno mešajo z vzkliki množic šolarjev in klepetavim šumenjem iz okolice. Kot je uvodoma ugotavljala profesorica Milena Mileva Blažić, je slikanica posebna vrsta knjige, kjer sta likovni in besedilni del povezana v skladno celoto; vse pogosteje je namenjena tudi odraslemu občinstvu, ne le tistim, ki še ne znajo brati. Vendar je v zavesti marsikoga še vedno po krivici odrinjena ob rob, četudi je medtem postala najvitalnejša in reprezentativna knjižna zvrst, nekakšen prostor svobode v literaturi, saj se lahko v njej avtor izrazi na zelo poljubne načine.
Osvobojena umetniška zvrst
Današnja slikanica seveda ni brez svojih predhodnikov, je spomnila umetnostna zgodovinarka Judita Krivec Dragan, ti segajo do ilustriranih srednjeveških rokopisov in panjskih končnic: »Prvi vrhunec pa je slikanica v slovenskem prostoru doživela v drugi polovici 20. stoletja z vrsto pomembnih ilustratork, ki so uveljavile ilustracijo kot samostojno umetniško delo posebnega tipa.« Sodobna slovenska ilustracija je sploh živahna in cenjena tako doma kot v tujini, je pristavil Pavle Učakar, dolgoletni likovni urednik pri Mladinski knjigi. Imamo vrsto zares kakovostnih avtorjev, ki se jim nenehno pridružujejo novi, tudi zato, ker ima področje pri nas precejšen ugled, med drugim po zaslugi Bienala ilustracije. Na pomen slikanic v razvoju otroka pa je opozorila Barbara Pregelj, saj slikanice za večino pomenijo prvi stik s knjigo.
Na tematiko slikanic se je v sklopu Založniške akademije navezal tudi britanski ilustrator in predavatelj Martin Salisbury, ki je nekoliko opisal njihov razvoj. Ilustratorji so bili namreč sprva močno podrejeni piscem slikaniškega besedila, njihovo delo pa je imelo predvsem dekorativno vrednost. Dandanes se tradicija, v kateri ilustracije niso nujne za razumevanje besedila, spreminja. »Ilustracije in besedilo si lahko v sodobni slikanici celo nasprotujeta, v vsakem primeru pa se dopolnjujeta. Zgolj besedilo brez slike ni razumljivo, tudi slika ne more delovati samostojno. Slikanice so danes praviloma delo enega samega ustvarjalca, ki zgodbe ne ustvarja linearno, temveč postopoma z besedilom in sliko določa ritem in dramaturgijo dela.« Salisbury je povedal, da tudi digitalna revolucija kljub temnim napovedim slikanice ni ogrozila, nasprotno – prodaja slikanic je v porastu. »Najboljše slikanice morajo biti danes večjega formata, skrbneje natisnjene, denimo z več barvami, in bolj taktilne, da nas kar same prosijo, da se jih dotaknemo.«
Izdajanje knjig kot kuhanje
Da je slovensko občinstvo še vedno nekoliko skeptično do anglosaksonske tradicije ustvarjalnega pisanja, je potrdila nekoliko slabša obiskanost predavanja Britanca Andrewa Cowana. Posvetil se je vzponu študijskih programov ustvarjalnega pisanja, število univerz, ki ponujajo to smer, je namreč med leti 2002 in 2012 s 24 zraslo na 83, Slovenci pa ga še nimao. Ta britanski pisatelj in predavatelj je opisal začetke študija tovrstnega pisanja, ki v ZDA segajo v konec 19. stoletja in že dolgo zasedajo prostor eksperimenta v izobraževanju.
Kritičen je bil do študijskih načrtov, ki so si v zadnjem stoletju za cilj zadali poklicno izobraževanje pisateljev: »Ker univerzalnega modela za pouk ustvarjalnega pisanja ni, je danes namen tega študija predvsem, kako študentom pomagati odkriti lasten glas. Navadno k temu pomaga delavniški način dela, v katerem študentje konstruktivno kritizirajo dela svojih kolegov v nastajanju, vodi pa jih mentor, čigar glavna referenca so objavljena dela.« Da je ustvarjalno pisanje vse bolj samostojna panoga, dokazuje dejstvo, da ga ni več možno študirati le kot dopolnitev študija književnosti, temveč pomaga pri zaposlovanju socialnih delavcev, novinarjev, oglaševalcev, kadra v kulturni administraciji ali računalniških podjetjih…
Eden najbolj pričakovanih gostov Založniške akademije, nemški založnik Gerhard Steidl, ki je doslej že bedel nad nemškimi izdajami avtorjev, kot sta Halldor Laxness in Edna O'Brien, ter izdal knjige najpomembnejših svetovnih fotografov, denimo Karla Lagerfelda, je pripovedoval o svoji strasti do izdajanja tiskanih knjig, ki jih elektronske po njegovem mnenju nikoli ne bodo nadomestile. Razgovoril se je o agresivni industriji strojne opreme, ki bo ves čas ustvarjala orodja, ki naj bi jih potrošniki nujno potrebovali. »A papir je potrpežljiv, za zmeraj bo pričal o informacijah določenega zgodovinskega obdobja, vonj in avro ima, ki sta del knjižnega sporočila. Knjiga morda pade s police, a se ne 'sesuje' kot računalnik,« je prepričan. Ker knjigarn in knjigarnarjev nikoli ne bo mogel nadomestiti algoritem, se je pred desetletji tudi sam lotil izdajanja knjig po načelu Gutenberga. V njegovi založbi prav vsi procesi, denimo izbira tipografije in tisk, potekajo pod eno streho, izdaja pa le knjige, ki ga osebno nagovorijo. »Izdajanje knjig je kot delo v kuhinji – za najboljši rezultat potrebuješ najboljše sestavine,« je še sklenil Steidl.
