Mednarodna skupina raziskovalcev se je v obdobju od novembra 2016 do januarja 2017 mudila na Antarktiki in v mrazu, ostrem vetru ter močni svetlobi, ki jih je spremljala 24 ur na dan, neumorno iskala fosilne ostanke. Ob koncu ekspedicije so uspeli najti 13 fosilnih fragmentov dreves, ki segajo v obdobje pred 260 milijoni let, v čas, ko je na Zemlji potekalo veliko množično izumrtje, piše National Geographic. Fosilno odkritje priča o zgodovini vegetacije in gozdov na najhladnejšem in najbolj suhem kontinentu na svetu.
V lesu so se ohranili tudi fosilni mikroorganizmi in glive
»Celina kot celota je bila precej bolj topla in bolj vlažna kot je danes,« pravi Erik Gulbranson, profesor iz Univerze v Wisconsinu v Milwaukeeju. Pokrajina je bila gosto poraščena z odpornimi rastlinami, ki so lahko kljubovale polarnim ekstremnim razmeram, kot današnji gozdovi v Sibiriji.
Fosili, ki so bili najdeni v okviru ekspedicije, so ohranili kemične in biološke lastnosti starodavnih dreves, kar bo raziskovalcem omogočilo, da bodo lahko preučiti ekosistem na tej visoki zemljepisni širini. Poskušali bodo ugotoviti, zakaj so nekatere rastline preživele usodno dogajanje, znano kot množično izumrtje, in zakaj druga ne. Omeniti velja, da so se v lesu ohranili tudi fosilni mikroorganizmi in glive.
Primerki spominjajo na fosilizirane gozdove v Nacionalnem parku Yellowstone, ki so se fosilizirali, potem ko je vulkanski material pod seboj pokopal živa drevesa. »To so pravzaprav ene izmed najbolj ohranjenih fosiliziralnih rastlin na svetu,« je o najdbi povedal Gulbranson. »Glive v lesu so verjetno mineralizirale in se spremenile v kamen v nekaj tednih. V nekaterih primerih se je to verjetno zgodilo, ko je bilo drevo še živo. Ti procesi so se dodajali neverjetno hitro.«
Neverjetna sposobnost prilagajanja ekstremnim vremenskim razmeram
Raziskovalci so ugotovili, da so prazgodovinska drevesa opravljala prehode med sezonami zelo hitro, morda v razponu enega meseca, medtem ko sodobna drevesa za prehode potrebujejo nekaj mesecev. Starodavna drevesa so se izjemno hitro prilagajala ekstremnim skrajnostim – črnim zimam na eni strani in večnemu soncu v poletnem obdobju na drugi.
»Te rastline so lahko preživele ne samo štiri do pet mesecev popolne teme, temveč tudi štiri do pet mesecev neprekinjene svetlobe,« je povedal Gulbranson. »Ne razumemo povsem, kako so se te rastline uspele spopadati s takšnimi pogoji, vemo le, da so se.«
Prazgodovinska bitja so se uspela prilagoditi izjemno turbulentnemu podnebju, ki je vladalo pred permskim izumrtjem, katerega je, kot pravi Gulbranson, najverjetneje povzročila vulkanska dejavnost na področju današnje Sibirije. Ta dogodek je izbrisal kar 90 odstotkov morskih vrst in 70 odstotkov kopenskih živali, kar je pozneje omogočilo prihod dinozavrom.
Znanstvena ekipa načrtuje vrnitev na Antarktiko čez nekaj tednov.
