Večina znanstvenih študij v zadnjih letih je ugotavljala, da najjužnejša celina na planetu izgublja led in s tem prispeva k dvigu gladine oceanov. Tako je denimo v svojem zadnjem objavljenem poročilu leta 2013 zapisala Medvladna skupina OZN za podnebne spremembe (IPCC). Njihova poročila imajo veliko težo in so znanstvena referenca. V oktobrski številki revije Nature Geoscience so ameriški znanstveniki denimo zapisali, da se led na Antarktiki zaradi segrevanja ozračja topi tako hitro, da je ogrožena stabilnost celine, ki je v 98 odstotkih sestavljena iz ledu. Podobnih poročil je bilo v zadnjih letih kar veliko in zato je bilo toliko odmevnejše tisto, ki ga je nedavno objavila skupina znanstvenikov ameriške vesoljske agencije Nasa. V njem so zapisali, da Antarktika led v resnici pridobiva: resda se topi, trdijo, a obenem ga na drugih koncih še več nastane.
Kaj potem še dviga oceane?
Nasini znanstveniki se v poročilu, ki so ga pripravili z analizo podatkov za obdobje 1992–2008, strinjajo z drugimi študijami, ki so ugotovile, da se led na zahodu Antarktike pospešeno topi. Do precej drugačnih podatkov pa so prišli za vzhod celine in za notranjost zahodnega dela. Tam so satelitsko izmerili droben dvig višine ledu, kar pa je v seštevku prineslo rezultat, ki kaže, da je novega ledu več kot staljenega. Novi led nastaja zaradi padavin, ki zaradi nizkih temperatur vse ostanejo v obliki ledu. Količina padavin na Antarktiki pa raste, čeprav jih je še vedno izredno malo – po tem merilu uradno šteje za največjo puščavo na svetu, velika je za skoraj dve Avstraliji.
Antarktika ima ledu res veliko: 90 odstotkov svetovnih »zalog«. Če bi se ves stalil, bi se gladina morja na svetu dvignila za šestdeset metrov. Taljenje ledu na Antarktiki in Grenlandiji je doslej veljalo za enega od dveh glavnih razlogov za dvig morske gladine za 2,8 milimetra na leto. Drugi razlog je, da je planet vse toplejši, voda pa se pri segrevanju širi. Analiza Nasinih znanstvenikov zdaj nasprotno kaže, da Antarktika dvig gladine oceanov v resnici zavira. Zaradi kopičenja ledu je na letni ravni manjši za slabo četrtino milimetra. »Dobra novica je, da Antarktika trenutno ne prispeva k dvigu morske gladine, ampak ta dvig zmanjšuje za 0,23 milimetra,« je dejal prvopodpisani med avtorji poročila dr. H. Jay Zwally, glavni Nasin znanstvenik za kriosfero (območja planeta, kjer je voda zamrznjena) v laboratoriju za vesoljske raziskave Goddard Space Flight Center. »Vendar so novice tudi slabe. IPCC navaja, da Antarktika k dvigu morske gladine prispeva 0,27 milimetra na leto. Če ta podatek torej v resnici ne drži, mora očitno obstajati neki drug vir, ki dviga oceane, pa ga ne poznamo oziroma ga nismo upoštevali,« pravi Zwally.
Jug ne more nadomestiti izgub severa
Poročilo je dvignilo kar nekaj prahu. Nekaj zato, ker so ga pograbili nasprotniki teorije o segrevanju planeta in nevarnostih podnebnih sprememb. Nekaj pa zato, ker po mnenju drugih znanstvenikov prinaša napačne ugotovitve. Trdijo, da so rezultati v nasprotju z več kot desetletjem Nasinih opazovanj. »Nobenih zanesljivih podatkov ni za trditve avtorjev o večanju količine ledu na vzhodni Antarktiki,« je za Al Jazeero dejal Eric Rignot, ki, zanimivo, prav tako dela pri Nasi, in sicer kot glavni znanstvenik za radarski in tehnični oddelek pri razvojnem in raziskovalnem centru Jet Propulsion Laboratory. Več drugih znanstvenikov pa opozarja, da je merjenje debeline ledu s sateliti, kot je storila Zwallyjeva ekipa, izredno zahtevna naloga, zato je večja tudi možnost napak. A vendarle, tudi v preteklosti so se že pojavljale ločene študije o tem, da se led na Antarktiki v resnici kopiči in ne izginja.
Zato pa se vsi strinjajo, da ne glede na tamkajšnje dogajanje upada globalna količina ledu, in sicer zaradi dogajanja na Arktiki. Tudi če najjužnejša celina led v resnici kopiči, to namreč še vedno počne precej počasneje, kot ga najsevernejša izgublja. Pri čemer polemik o Antarktiki na daljši rok morda niti ne bo. Kajti poročilo dr. Zwallyja in sodelavcev tudi ugotavlja, da se kopičenje ledu na Antarktiki znatno upočasnjuje. Za leta 1992–2001 so izračunali, da je povprečno pridobila 112 milijard ton ledu na leto, v letih 2003–2008 pa le še 82 milijard ton na leto. »Morda bo Antarktika že v nekaj desetletjih led začela izgubljati, če se bo taljenje na zahodnem delu stopnjevalo z enakim tempom kot zadnjih dvajset let. In mislim, da se padavine ne bodo okrepile za toliko, da bi to taljenje nadomestile,« pravi dr. Zwally.
