Prišel sem delat. Pred trinajstimi leti. Tu sem imel nekaj sorodnikov, priskrbel sem si delovni vizum in z bratrancem in prijateljem smo na Trubarjevi v Ljubljani odprli prvi lokal s pravo arabsko hrano. Bil sem prvi arabski kuhar v Sloveniji. Z bratrancem sva šla potem na svoje, tam pa še danes strežejo arabsko hrano po mojih recepturah.
Je bilo s papirji kaj težav? Pravkar spremljamo dramo s sirskim beguncem Ahmadom Šamiehom…Sam nisem prišel kot begunec, takrat mi ni bilo treba bežati. Kot kuhar sem si želel nabrati novih izkušenj in sem šel po svetu. Prišel pa sem en mesec pred tem, ko je Slovenija vstopila v EU. Če bi prišel pozneje, bi imel več težav. Imel sem nekaj sreče.
Danes že kar dobro govorite slovensko. Tudi živite po slovensko?Učim se. Z ženo se učiva. Sprva je bilo z jezikom kar težko, ampak sva obiskovala tečaj. Z ženo imava tri otroke, vsi so se rodili tu in tu hodijo v šolo. Najstarejšega sina, danes je star enajst let in hodi v sedmi razred, sem pred leti skupaj z ženo poslal v Sirijo, da bi tam obiskoval prvi razred, da se nauči jezika, pisati po arabsko. Ampak prišla je vojna. Ko sem po televiziji videl, kaj se dogaja, sem takoj uredil, da sta se vrnila. Medtem jim je stanovanje razdejala granata iz helikopterja, ampak so k sreči vsi ostali nepoškodovani; tudi moja mama in štirje bratje, ki so ostali v Siriji. Pozneje sva z ženo dobila še dva otroka, dvojčka, punčko in fantka, danes sta v četrtem razredu.
Po izobrazbi ste arhitekt. Je hrana vaša druga ali celo prva ljubezen?Res je, diplomiral sem iz arhitekture, ampak tega poklica ne opravljam. Po srcu sem kuhar in v pripravi hrane neverjetno uživam. V Siriji sem kuhal v različnih dobrih restavracijah, tudi luksuznih, in se učil od pravih mojstrov. Vsako jed sem potem večkrat skuhal še doma in jo dodelal po svoje, nadgradil, jo napravil še okusnejšo. Hrano s svojo žilico za arhitekturo tudi lepo aranžiram in ko je nekoč v Siriji to videl moj bratranec, me je pravzaprav zato povabil v Slovenijo.
Slovite po izvrstni gobovi juhi, ki je sicer značilna za slovensko kuhinjo.Da, marsikdo, ki v restavraciji pokusi mojo gobovo juho, se ne more načuditi, da lahko kuhar iz Sirije pripravi kaj takega še bolje kot kakšna babica iz gorenjskih hribov, ki gobovo juho kuha že vse življenje. Pa je skrivnost samo v pravih začimbah.
Kakšna je kuhinja vaše domovine, Sirije? Kaj je njeno bistvo?Začimbe. Pri nas uporabljamo ogromno začimb, hrano pred pripravo mariniramo… Nekatere začimbe so hkrati zdravilna zelišča in če hrano pravilno začiniš, te po njej nikoli ne boli trebuh, ne počutiš se napihnjenega… Črna kumina, ki je uporabljamo veliko, je zelo zdravilna. Kdor jo redno uživa, ne zboli za rakom. Uporabljamo tudi kardamom, ki je izredno aromatičen. V Siriji ženske s seboj vedno nosijo dišeča zrna kardamoma, ki jih žvečijo namesto žvečilnega gumija. Malo kardamoma Sirci vedno primešamo kavi in takšno kavo kuham v svoji restavraciji. Gostje, ki so jo pokusili, pri meni nočejo več piti espressa. Po drugi strani so ljudje prepričani, da je arabska hrana pekoča, preveč začinjena. Ampak to mislijo tisti, ki so bili na počitnicah v Maroku, v Egiptu… Tisto je Afrika, Sirija pa je v Aziji in to je velika razlika. Sirska hrana je lahka, aromatična, ni pa pekoča. Marsikdo je nad tem prijetno presenečen.
Kako gledate na slovensko kuhinjo, kaj vam je od slovenske hrane všeč?Vaša hrana je precej težka, uporabljate tudi veliko svinjine, ki je kot musliman ne jem, kuhate z alkoholom, zato marsičesa niti nisem pokusil. Zdi se mi zanimivo, da se tako bojite začimb. Pri vas je zelo priljubljen ocvrti piščanec, ampak sam bi ga pripravil čisto drugače. Meso bi prej mariniral, začinil, pri vas pa piščanca samo ocvrete in ste nad njim navdušeni. Pred časom sem dva meseca kuhal v vrtcu. Za vsako jed sem imel takoj idejo, katero začimbo uporabiti, da bi jed z minimalno izboljšavo napravil veliko okusnejšo. Seveda mi niso dovolili, saj sistem tega ne dopušča. Jim je pa zelo teknilo, ko sem jim nekaj po svoje pripravil le za vzorec. Pripravljam tudi govejo juho, ampak po arabsko. Mi jo pripravljamo iz mletega mesa, mesne kroglice kuhamo v paradižnikovi osnovi… Vanjo pa ne dam zelene, kakor je pri vas v navadi. Slovenci sploh povsod uporabljate zeleno.
Je slovenska hrana sploh v čem podobna sirski?Ne, prav nobene podobnosti ne vidim. Je pa res, da je Slovencem sirska hrana, ko je enkrat pokusijo, zelo všeč. Ampak težava Slovencev je, da se bojijo pokusiti kaj drugačnega. Tega včasih ne razumem.
Kaj si radi pripravite sirskega, kadar kuhate doma, za družino?Veliko je zelenjave, perutninskega in govejega mesa, riž, stročnice… V moji restavraciji lahko pokusite skoraj vse, kar je značilno sirsko oziroma arabsko. Ker sem v restavraciji ves dan, saj sam kuham in strežem, pogosto mi pomaga žena, niti ni časa, da bi kaj posebej kuhal še doma. Jemo, kar ponujamo svojim gostom. Rad pa si pripravim krompir, polnjen z mesom, v paradižnikovi omaki.
Ali hrano v restavraciji prilagodite slovenskemu okusu?Ne, vse je natančno tako, kot bi obiskali kakšno restavracijo v Siriji. Tudi dekoracija, glasba… Vse pripravim tako, kot bi zase, za svoje srce. Enako je tudi s pijačo. Pripravljam sok iz hibiskusa, veliko imam arabskega čaja, kavo… Alkohola ne strežem in gostje so se na to navadili. S svojim delom bi rad zaslužil dovolj, da bi odprl še kakšno veliko restavracijo, recimo v Ljubljani, to so moje največje sanje.
Kakšna je razlika med vašim šiškebabom in čevapčiči, kakršni so priljubljeni pri Slovencih?V Sloveniji sem videl že marsikaj; v čevapčiče dajejo drobtine, jajca in seveda tudi svinjsko meso. No, moj šiškebab je narejen izključno iz mlade govedine in pravih začimb.
Znani ste po odličnem receptu za falafel, ki se ga dobi v Ljubljani, v Kamniku in še kje.Moj falafel je začinjen z mešanico 17 začimb, ki sem jo razvil sam. Pravilno razmerje je stvar dolgotrajnega pokušanja. Za vsako hrano sem razvil svojo mešanico začimb. Tudi za sladice, v katere rad dam jasmin.
Je res, da radi učite druge kuhati?Pripravljam kuharske tečaje, že vsaj desetkrat sem jih imel v Ljubljani. K meni so prišli celo profesorji z univerze v Trstu in bili tako navdušeni, da so me povabili v Trst, naj tam pripravim še nekaj tečajev. Hkrati pa pripravljam arabsko kuharsko knjigo v slovenskem jeziku.
Vaša restavracija se imenuje Tsnim.Tsnim je ime moji hčerki, ona si je želela, naj restavracijo imenujem po njej, in seveda sem ji ustregel. Pomeni pa rajsko reko iz Korana.
