Dela razvpitega nemškega ustvarjalca Rainerja Wernerja Fassbinderja (1945–1982), ki se je širše uveljavil predvsem kot svojevrsten in izredno plodovit filmski režiser, so zadnja leta dokaj pogosto prisotna na naših odrih, saj so v Slovenskem mladinskem gledališču junija uprizorili njegovo zgodnjo igro Grešni kozel, pred dvema letoma pa so na odru Mini teatra zaživele Grenke solze Petre von Kant (1971). Istega leta je avtor napisal Kri na mačjem vratu, provokativno »antidramo«, ki jo režira Ivane Djilas. Po besedah direktorice MGL Barbare Hieng Samobor se predstava prav dobro prilega rdeči niti sezone, ki se sprašuje o tem, »kaj je resnica«. Med osrednjimi motivi besedila je namreč vprašanje, kakšni smo zares ljudje – in ali bi sami sebe sploh prepoznali, če bi se ugledali od strani.
»Dramo bi lahko uvrstili med številna besedila, ki hočejo nastavljati ogledalo človeštvu in pri tem uporabijo neki trik. Recimo, Fassbinder je imel na splošno rad lahkotne žanre, kot je na primer melodrama, skozi katere je gledalcu podtaknil težke teme, kar mi je precej všeč,« pojasnjuje Ivana Djilas. »V tem primeru je pri pisanju za gledališče uporabil filmski žanr znanstvene fantastike, da bi kritično obdelal tematiko demokracije.«
V zgodbi se namreč na Zemljo spusti obiskovalka iz vesolja, da bi napisala poročilo o tem, kako deluje demokracija, oziroma »da bi preučila najboljši koncept, kar jih je za uspešno sobivanje izumilo človeštvo«, kot povzame režiserka. V ta namen spoznava ljudi različnih starosti, poklicev in usod, posluša njihove izpovedi in pogovore ter opazuje, kako v različnih situacijah vstopajo v medsebojne odnose. Jezika (kaj šele narave srečanj med posameznimi osebami) sicer ne razume najbolje, vendar pa si vsakič zapomni kakšen stavek ali misel. »Seveda je res, da vse dojame le napol, toda iz prizora v prizor se izkazuje, da tudi vsi ti ljudje, ki govorijo o ljubezni, poslu, osamljenosti, strasteh in smislu življenja, drug drugega razumejo le napol oziroma se sploh ne slišijo zares. Njihovi pogovori zvenijo smiselno le zato, ker pač ustrezajo splošni konvenciji, ko pa jih sama ogovori z njihovimi lastnimi besedami, naleti na nerazumevanje, prezir in zgražanje,« pristavi Djilasova.
Kot drugi zanimivi moment predloge omenja vprašanje, kaj se zgodi z demokracijo v odnosu ena na ena, v katerem ni mogoče opredeliti volje večine. »Pri Fassbinderju se pokaže, da razmerja med ljudmi, tudi tista intimna, niso nikoli enakovredna, v vsakem odnosu je prisoten boj za prevlado in vselej nekdo izgubi. V iskanju premoči smo drug do drugega nenehno nasilni, celo na ravni dialoga, ki je osnova demokracije. Kako naj potem ta obstaja v družbi, če pa že med dvema ni mogoča?« Režiserka sicer opozarja, da je drama nastala v času, ko so se veliko ukvarjali z jezikom kot orodjem podrejanja. »Z učenjem jezika sprejemamo tudi družbene vzorce in vrednote, skozi jezik se reproducirajo določena oblastna razmerja.«
Besedilo tako ponuja različne možnosti branja oziroma tematskih poudarkov. Tudi svet, v katerega je postavljena uprizoritev, je treba v procesu priprave šele izoblikovati, saj prostor dogajanja ni podrobno določen. »Mi smo se odločili, da obiskovalkin prvi stik z naključno množico postavimo v okolje nekakšne zabave ob štirih zjutraj,« še pove. »Torej na tisto točko, ko maske že padejo.«
