Drugo pravilo izhaja iz samih temeljev sodobnega plesa, ki je klasičnemu nasprotoval predvsem v dveh stvareh: z odpravo kodiranih gibov klasičnega baleta in s prerezano popkovino med glasbo in plesom. Ples ni bil več zgolj slednik ali celo ilustracija glasbe, ampak samostojna raziskava, ki se z glasbo lahko ujame ali pa ne, lahko ji je kontrapunkt ali pa je celo sploh ne potrebuje. Sodobni ples črpa iz ideje, telesa in giba samega.
Tešigavara je ravnal, kot bi tega razvoja ne bilo: izbral je »boljše« dele opere v dolžini dobre ure in jih zlepil v en kos, nato pa nanj skupaj s soplesalko Rihoko Sato odplesal nesrečna ljubimca. Celo abonmajskemu občinstvu, ki nekako a priori zaupa abonmajski ponudbi, je bilo kaj hitro jasno, kaj imamo na odru: dva izvrstna plesalca, 64-letni Saburo Tešigavara in Rihoko Sato, ki v mešanici daljnovzhodne brezhibne natančnosti izvedbe, asketske, visokoestetske scenografje in luči ter v koreografiji, ki se v stilizaciji izogiba vsakemu dotiku, vsakemu namigu na izvirno strastno mesenost odnosa med Tristanom in Izoldo, ki ga je zakrivil čarobni napitek, vendarle nagovarjata zahodnega gledalca tudi na njegovem terenu, na terenu patetičnih vrhuncev, ki pridno sledijo glasbenim.
Vtis je tako ambivalenten: razočaranje nad tem naivnim »postmodernističnim« mešanjem Vzhoda in Zahoda, nad tem tipičnim, ja, »veličastnim« izdelkom za zahodni trg, ki ima rad malo eksotike, a ne preveč, in po drugi strani nedvomna plesna veščina. Lepa forma, ki ne pove nič več kot to, da so ljubezni viharne.
