Nedeljski večerni televizijski nagovor ljudstvu, od katerega so generali, politiki in večji del ljudstva pričakovali končno slovo 93-letnega predsednika Zimbabveja Roberta Mugabeja od funkcije, ki se je je trdno oklepal 37 let, se je v nedeljo spremenil v farso. Mugabe, ki mu je samo nekaj ur pred govorom lastna stranka Zanu-PF odvzela funkcijo predsednika in zahtevala odstop do ponedeljka opoldne, je pretental generale, ki so, pravijo, zgolj začasno prevzeli oblast, svojo stranko, veterane in opozicijo ter si privoščil lep spravni govor, poln samohvale, v katerem niti z besedico ni omenil težko pričakovanega odstopa.
Da bi bila farsa še večja, mu je liste z napisanim govorom pred kamerami obračal eden izmed generalov. Vodstvo stranke je nemudoma napovedalo, da bo že v torek začelo postopek odpoklica v zimbabvejskem parlamentu, a se je težko izogniti občutku, da je Mugabe kljub letom pokazal, kako zvit politik je, njegovi nasprotniki pa hitijo besnemu ljudstvu razlagat, da je donedavni predsednik, ki noče oditi, v resnici prebral »napačni« govor. Star, senilen in zato nepredvidljiv naj bi bil, pravijo zdaj v stranki in njegovi nekdanji sobojevniki v antikolonialnem boju, ki pa so tudi ugotovili, da Mugabe, skupaj z ženo Grace, že dolgo vodi državo v prepad. A v teorijo zamenjanih govorov so le redki verjeli kratek čas.
Vojska je nervozna
Da je Mugabe dobil priložnost za še en propagandni nastop v prid svoje politike in ohranjanja svojega dobrega imena in položaja, ne bi bila velika tragedija, če z odlašanjem njegovega odhoda ne bi rasla možnost, da znotraj protimugabejevskega bloka ne bi s časom začele nastajati razpoke glede smeri, ki naj jo ubere država po Mugabeju, in glede tega, katera politična skupina naj bi izvedla nujno potrebne korenite reforme. Vojska, ki za zdaj ne kaže nobenega interesa niti da bi v nekem prehodnem obdobju prevzela vodenje države, bo vse bolj nervozna. Tudi zato, ker Organizacija afriške enotnosti odločno zahteva prenos oblasti v civilne roke, z vsakim dnem odlašanja pa negotovost omogoča ne tako majhni, za zdaj še tihi skupini Zimbabvejcev, ki še vedno vidijo v Mugabeju svetinjo in predsednika, da po prvem šoku organizira protiudar. To pa bi bil zgolj še korak bližje državljanski vojni.
Legalni postopek odstavitve prek obeh domov parlamenta bo sicer pokazal, da v Zimbabveju kljub vsemu demokracija deluje, a bo trajal kar nekaj časa in na koncu bo za odstavitev potrebna dvotretjinska večina. Nihče pa ne more zagotoviti, da se del zdaj gorečih nasprotnikov Mugabeja do konca postopka ne bo premislil. In to je Mugabejev »peklenski« načrt.
