Potem ko se maja lani niti Jožka Hegler niti Andrej Oblak nista zglasila na predobravnavnem naroku, sta minuli petek vendarle sedla na zatožno klop ljubljanskega okrajnega sodišča. Tožilstvo je prebralo obtožnico, ki Heglerjevi kot nekdanji direktorici ljubljanskega Javnega stanovanjskega sklada očita zlorabo položaja, Oblaku pa kot nekdanjemu direktorju družbe AM S.P.C. napeljevanja Heglerjeve h kaznivem dejanju.
Tožilstvo: Posredniška pogodba ni bila potrebna
Tožilstvo Oblaku očita, da je leta 2006 Heglerjevo kot direktorico stanovanjskega sklada napeljal k nezakonitem podpisu svetovalne in posredniške pogodbe z liechtensteinsko družbo Sebua v višini slabih 650.000 evrov. Sebua naj bi v imenu sklada posredovala, da bi družba AM S.P.C. skladu prodala približno 300 stanovanj v takrat še nezgrajeni stanovanjski soseski Celovški dvori. Tožilstvo meni, da je bila svetovalna pogodba nepotrebna, ker sta se Heglerjeva in Oblak o prodaji stanovanj že pogovarjala, in da je Heglerjeva ob podpisu pogodbe s Sebuo vedela, da družba svetovanja oziroma posredovanja ne bo opravila.
Oblak je v svojem kratkem ustnem zagovoru poudaril, da je družbo AM S.P.C. zastopal skupaj s še enim direktorjem in da se je o poslih družbe odločalo v Avstriji. AM S.P.C. (pozneje je bila to družba Vegrad AM) je bila namreč hčerinska družba Hypo Alpe Adria Consultants. »Odločno zanikam, da bi Heglerjevo k čemur koli napeljeval,« je poudaril Oblak. »Ne razumem, kako bi lahko napeljeval, tožilka pa tega ni obrazložila,« je dejal Oblak, potem ko se je sodišču opravičil, ker je določene navedbe označil za »kretenizme«. Da tožilstvo ni konkretiziralo, s katerimi dejanji oziroma na kakšen način naj bi Oblak Heglerjevo napeljal h kaznivemu dejanju, je problematiziral tudi Oblakov odvetnik.
Povpraševanje po stanovanjih je bilo veliko
Heglerjeva je imela daljši ustni zagovor, v katerem je najprej opisala širše okoliščine podpisa svetovalne in posredniške pogodbe. Dejala je, da je sklad nujno potreboval stanovanja za neprofitni najem, a da jih v tistem času ni mogel kupiti po nizki ceni. Po njenih besedah je bilo v tistem času povpraševanje po stanovanjih na trgu tako veliko, stanovanj pa tako malo, da so cene rasle po dva odstotka na mesec. Dodala je, da nekateri prodajalci stanovanj skladu sploh niso želeli prodati, »ker so najemnike sklada neupravičeno stigmatizirali kot slabe sosede«.
Nekdanja direktorica sklada je potrdila, da se je v tistem času o nakupu stanovanj že pogovarjala z Oblakom, a je poudarila, da je marca 2006 na nekem sestanku dojela, da Oblak nima pooblastil skleniti prodajne predpogodbe s skladom in da se dejanskim odločevalcem v Avstriji ne mudi s prodajo. »To je bilo zame presenečenje, ker sem se do takrat pogajala z direktorji, ki so imeli pooblastila. Poleg tega sem se prej pogajala z gradbenimi družbami, ki so hotele stanovanja čim prej prodati,« je sodišču pojasnjevala Heglerjeva.
Heglerjeva ni vedela, kdo je lastnik Sebue
Na vprašanje sodnika Srečka Škerbca, kdo je dal idejo za vključitev posredniške družbe v posel, je Heglerjeva nejasno odgovorila, da so se na sestanku marca 2006 strinjali, da bi bilo koristno poiskati nekoga, ki bi o prodaji stanovanj prepričal odločevalce v Avstriji. Nekdanja direktorica je sodniku odgovorila tudi, da v času podpisa pogodbe s Sebuo ni vedela, kakšna je njena lastniška struktura. To je izvedela šele iz kazenskega spisa, je zatrdila. Lastništvo Sebue zna biti v tem sodnem postopku pomembno, saj naj bi bil lastnik te družbe oče obtoženega Oblaka, Miro Oblak.
Na vprašanje, ali ji je Oblak povedal, da je v družbo Sebua vpleten Miro Oblak, je Heglerjeva odgovorila, da ne. »Rekel mi je, da gre za našo družbo. To sem razumela, kot da gre za Hypovo družbo,« je zagotovila Heglerjeva, ki je priznala, da posredniški pogodbi ni posvečala velike pozornosti, ker se je povsem osredotočila na pripravo prodajne predpogodbe, ki bi bila podlaga za nakup 300 stanovanj. Njen odvetnik je sodišču predložil še mnenje cenilca Dejana Žlajpaha, da je bila nakupna cena stanovanj v Celovških dvorih vključno z izplačano posredniško provizijo Sebui kljub temu 10 odstotkov nižja od takrat pričakovanih cen na trgu, kar naj bi dokazovalo, da Heglerjeva s sklenitvijo posredniške pogodbe skladu ni storila premoženjske škode.
