Zdravstvo nujno potrebuje popolno depolitizacijo, kar pomeni nevmešavanje politike v vodenje in organizacijo delovanja zdravstvenih zavodov. Priča pa smo prav nasprotnemu: neverjetni centralizaciji vodenja (trenutno v UKC Ljubljana, Splošni bolnišnici Celje). To kaže na popolno nezaupanje v menedžment, ki tako rekoč nima nobene možnosti samostojnega vodenja. Nekdanji minister za zdravje mi je nekoč dejal, da bi morali direktorje bolnišnic izbirati zaposleni, ne pa da na noben vodstveni položaj ne more priti nihče, ki ga ne postavi politika. Tudi sam imam tako izkušnjo, ko sem pred dvanajstimi leti kandidiral za generalnega direktorja UKC Ljubljana brez kakršne koli politične podpore. Takrat sem na lastni koži ugotovil, da nimaš najmanjših možnosti za izvolitev, če te za to ne določi politika. Razpisi za vodstvene položaje v zdravstvu so navadna farsa, ker o vsem odloča politika.
2. Sprememba zakona o zdravstveni dejavnosti
S prvo točko je neposredno povezan zakon o zdravstveni dejavnosti. Da se je v preteklosti politika toliko vpletala v zdravstvo, je še razumljivo, saj smo imeli sistem, ko je imela politika neposreden vpliv na vse dogajanje v družbi. Brez blagoslova partije se ni moglo zgoditi nič. In temu je treba narediti konec. Nujna je tudi sprememba lastništva zlasti bolnišnic tako, da bi mesta ali regije postali njihovi lastniki in upravljalci, seveda pa je nujno, da bi postali solastniki tudi zaposleni, ne pa da s(m)o tako rekoč mezdni delavci. Z neko obliko privatizacije oziroma solastništva zaposlenih bi bilo mnogo manj prostora za korupcijo, klientelizem in nepotizem, saj bi o vseh pomembnih odločitvah odločali tisti, ki bi jih izbrali zaposleni in seveda tudi nadzorovani.
3. Zakon o zdravniški službi
Z zakonom o zdravniški službi bi se moral spremeniti status zdravnikov. Plačni sistem javnih uslužbencev je nekakšen samoupravni sporazum in je bil nekako vsiljen, saj postavlja zgornjo mejo plače tudi najboljšim posameznikom. Že malo višji državni uradnik ima višji plačni razred kot najboljši zdravniki. Mislili smo že, da smo se samoupravljanja rešili, pa to niti najmanj ne drži, celo nasprotno, znova se, pa če hočemo priznati ali ne, bližamo politiki enakih želodcev oziroma uravnilovki. Edino pravilno bi bilo z vsakim zaposlenim skleniti individualno pogodbo, v kateri bi bile natančno navedene pravice in obveznosti zaposlenih in delodajalcev, a ne samo plače, ampak tudi dopust, strokovna izpopolnjevanja…
4. Sprememba sistema zavarovalništva
Sedanji sistem obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je čuden hibrid. Po več kot dveh desetletjih smo spoznali, da je to slabo, pa vendar še nismo (skoraj) nič storili, da bi bilo drugače. Zavarovalnice, ki izvajajo dopolnilno zavarovanje, bi lahko tržile dodatna zavarovanja, da bi se tisti, ki bi to hoteli in zmogli, lahko zavarovali za določena tveganja podobno, kot je to pri drugih zavarovanjih. Obvezno zavarovanje pa naj bo obvezno za vse predvsem za primer urgentnih stanj.
5. Sprememba zdravstvenih pravic
S spremembo zavarovanja bi se morala spremeniti tudi košarica pravic, saj nekatere pravice v obvezno zavarovanje ne sodijo. A spremembe zdravstvenih pravic so v prvi vrsti stvar vlade oziroma zakonodajalca ter ZZZS.
6. Normativi in standardi
Za varno in visoko strokovno obravnavo bolnikov je nujna uvedba normativov in standardov, s katerimi bi določili, koliko mora narediti vsak zdravstveni delavec za svojo plačo. Čeprav je že zdaj vsaj delno mogoče nagraditi boljše in bolj pridne več, smo stalno priča tako rekoč javnemu etiketiranju z zaslužkarji tistih, ki več delajo in seveda tudi več zaslužijo. Vsi bi radi vrhunsko medicino, plačali pa ne bi za to. Moramo se odločiti, ali bomo imeli vrhunsko medicino, ki je čedalje dražja, ali pa bomo prisiljeni v vsesplošno varčevanje.
7. Racionalna javna naročila
Dokler imamo eno zavarovalnico, je povsem nerazumljivo, da tako rekoč vsak zdravstveni zavod lahko samostojno kupuje drago medicinsko opremo, različne vgradne materiale, zdravila, najrazličnejše potrošno blago…
8. Racionalna raba zdravil, vgradnih materialov in potrošnega blaga
Moram priznati, da tudi zdravniki ne ravnamo racionalno, naj gre za preiskave ali oblike zdravljenja, kar pomeni višje stroške za zdravila in potrošno blago. Pogosto delamo stvari, ki v ničemer ne izboljšajo prognoze bolnikov. Še več, podaljšujemo trpljenje neozdravljivo bolnih. Številni ukrepi podaljševanja življenja za vsako ceno so nemalokrat posledica defenzivnega in s tem dragega zdravljenja tudi zato, da se zdravniki zavarujemo pred javnim linčem ter visokimi odškodninskimi zahtevki. Zato pogosto naredimo več, kot je še smiselno za ohranitev človeka vrednega in dostojnega življenja.
9. Združevanje zdravstvenih zavodov
Bolnišnice in drugi zdravstveni zavodi morajo imeti minimalno kritično število zdravnikov za kolikor toliko varno, visoko strokovno in celostno obravnavo bolnikov. Ker pa ni tako, smo priča premeščanju bolnikov tudi, ko to ne bi bilo vedno treba, če bi bili organizirani tako, kot mislim, da je smiselno.
10. Enotni informacijski sistem
Ob današnjih možnostih informacijske tehnologije je prav neverjetno, da v zdravstvu še vedno nimamo enotnega informacijskega sistema. Če bolnik išče medicinsko pomoč kjer koli v Sloveniji in nima pri sebi nobene medicinske dokumentacije, je pogosto zelo težko ali celo nemogoče ugotoviti, za katerimi boleznimi se je doslej zdravil, kakšna sta stanje bolezni in prognoza. In ker tega ne zvemo pravočasno, ponavljamo preiskave, ki morda ne bi bile potrebne, če bi imeli takoj na voljo vse podatke o njegovem stanju.
Če ne bomo takoj začeli uresničevati navedenih pogojev (lahko jih imenujem tudi reforma) in bomo bolj ali manj samo govorili, kaj je treba spremeniti, je bolje, da ostane vse tako, kot je, in nas bodo razmere same prisilile v radikalne spremembe.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
