Hrvatsko-srbski narod.
Za hrvatsko-srbski narod je največja nesreča ta, da nij ali samo hrvatski, ali pa samo srbski, nego da je baš hrvatsko-srbski narod! – Pa niti to neče biti. Srbi protestujejo proti temu, da so hrvatsko-srbski ali srbsko-hrvatski narod, ampak oni hočejo samo Srbi biti. Isto tako Hrvati. Dve imeni, dve zgodovini, dve državi, dve literaturi, dva pravopisa, dva veroizpovedanja, pa vendar etnografično en narod, lingvistično en jezik. Če tega duvalizma v hrvatsko-srbskem narodu ne bi bilo, gotovo bi denes na slovanskem jugu drugače bilo, nego je. Ko je Magjar skozi sto- in stoletja hrvatsko kraljevino razdeval in krušil, to Srbe nij celo nič brigalo. In ko je Turčin srbsko carstvo na Kosovem polji razbil, se za to Hrvati niti zmenili nijso. To je skoro nepojmljivo, a vendar je tako. Če so Hrvati in Srbi kedaj eno narodno ime imeli, in eno državno celoto sedinjavali, je to v prazgodovinskej dobi bilo, tam gori kje za Karpatami. Dokler se pa njih zgodovina pozna, nijso bili Hrvati in Srbi nikoli državno zedinjeni. Mesto da bi bili drug k drugemu težili, iskali so Srbi raje državno zedinjenje z Bolgari, nego s Hrvati, ti pa rajši zedinjenje z Magjari nego s Srbi. Kakor med Hrvati in Srbi nij bilo nikoli pravega prijateljstva in nobene politične solidarnosti, ravno tako tudi odprtega sovraštva med njimi nij bilo. Hrvati in Srbi si nijso nikoli v orožji nasproti stali. Politični indiferentizem je bil vse do novejših mednarodno razmerje med njima.
Razumnejši možje obeh teh narodov uvideli so že zdavnaj in uvidevajo tudi denes, da je ta duvalizem v hrvatsko-srbskem narodu velika zavornica za enega in za druzega in za obadva skupaj. Pa kako ta duvalizem zatreti? Kako idejo Dušanovega carstva in Zvonimirove kraljevine v eno testo vmesiti? Vuk je zanekaval eksistenco hrvatskega naroda, ter rekel, da so Hrvati Srbje. Blazni Starčevič mu je to s tem povrnil, da je nasprotno nekal eksistenco srbskega naroda, trdivši, da so Srbje Hrvati. Oboje je neresnično, in denes celo smešno. Danes ima etnografično vprašanje med Srbi in Hrvati tudi že drugo obliko. Danes se pripoznava historična veljavnost obeh imen, prepir gre samo o tem: katero ime zaznamuje genus in katero species. Srbi trde, da zaznamuje srbsko ime genus, hrvatsko ime pa species. Hrvati seveda nasprotno trde. Tudi v tej obliki je etnografično vprašanje med Hrvati in Srbi neplodno in nehvaležno. Naj se glasi odgovor na to vprašanje ali tako ali enako, eden bode gotovo ž njim nezadovoljen. Nasprotništvo v hrvatsko srbskem duvalizmu more samo kultura in spoznanje solidarnosti političnih in narodno gospodarskih teženj oblažiti. Denes je pa hrvatsko-srbski antagonizem še tako močan politični faktor, da ž njim vsak jugoslovanski politik računati mora. Protivniki jugoslovanske ideje kaj radi ž njim računajo, ter ga v svoj račun še kot močnejši faktor stavljajo, nego je. Navadno se pravi, da je vera Hrvate in Srbe državno razdružila. V novejem času da; a Hrvati in Srbi so bili že poprej državno razdruženi, predno so Srbe bizantinski, a Hrvate rimski misijonarji krstili. Duvalizem so Hrvati in Srbi že iz Karpatov soboj prinesli. To se pa ne da tajiti, da je različno veroizpovedanje ta dva med vsemi slovanskimi narodi najbliža brata še bolje razkolila, nego sta že poprej bila.
Na mesto indeferentizma med Srbi in Hrvati v starejšej dobi, pojavil se je v novejšem času med njima neki antagonizem, ki utegne za oba dva še nevarnejši postati, nego je bil prejšnji indiferentizem.
Ko je pred malo časom bosniško vprašanje na površje splavalo, spisal je dalmatinski poslanec v dunajskem državnem zboru Monti, razpravico o vprašanji: komu naj se osvobodena Bosna pridruži, ali Srbiji, ali Hrvatskej? ter jo v »Glasu Crnogorca« obelodanil. Monti naravnost reče, da magjarski jarem, pod katerim denes Hrvatska kraljevina stoji, nij nič blažji, nego je turški jarem, ter da bi Bošnjaci pridruženi hrvatskej kraljevini in tako posredno magjarorsagu sicer gospodarja menjali, šibe pa ne. Osvobojena Bosna imela bi se po njegovem mnenji srbskej kneževini pridružiti. Belgradska »Budučnost« je ob istej priložnosti nekako zaničevalno govorila o »hrvatskej državi«, ter Hrvatom svetovala, naj popreje svojo hišo osnažijo, predno gosta (Bosno) v njo vabijo. Vse to je zopet v zagrebškem »Obzoru« pikre replike prouzročilo. Če se bosniško vprašanje iz črne table evropske diplomacije izbrisalo ne bi bilo, bi bilo med Hrvati in Srbi gotovo do grdega kavsanja prišlo, katero ne bi bilo nobenemu koristilo, pač pa naše domače rane tujstvu po nepotrebnem razkrivalo. Bati se je, da bo antagonizem med Srbi in Hrvati pri vsakej prihodnjej, še tako neznatnej priložnosti spet se pojavil, in marsikatero politično akcijo na slovanskem jugu oteškočil.
Če bi mi Hrvatom in Srbom kaj svetovati smeli, bilo bi to-le: nadtecajte se med soboj, kolikor vam je drago; medsobojnim kresanjem vžge se marsikatera misel in ogreje marsikatero za narod hladno srce, samo bodite nasproti izvanjskemu neprijatelju za boga! složni. Atene in Sparta klala sta se večkrat med soboj, ko je pa Kserkses na Termopile vdaral, bila sta složna pobratima. Onemogla Turčija in onemogavajoči magjarorszag naj bo vajino borišče, ne pa sorodna Bosna!
Slovenski narod, 18. novembra 1873
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
